18. maj 2010 12:23
Koliko sta pa otroka stara?
Mi tudi letujemo vedno na istem mestu, spletom okoliščin, pa smo potem sklenili del dopusta preživeti z otrokoma n potovanju, del pa tam kot vedno.
Med letom smo na krajših izletih spoznavali Slovenijo in jo vso prečesali, nismo pa ravno tipi za toplice ali kampiranje.
Ko sta bila v osnovni šoli, smo spoznali nekaj evropskih prestolnic, a vedno smo šli sami, v lastni režiji, za nosom pač.
Ko sta bila stara 13 in 16 let, pa smo se podali v Burmo, z nahrbtniki in seveda v lastni režiji (prej malo na Tajsko) in to jima je bila izkušnja, ki jo še danes, ko sta odrasla, pomnita kot eno najlepših doživetij. Seveda se spomnita tudi, kako smo se vsi povprek sprli z očetom na letališču, ker je nekaj trmaril po svoje, čeprav sva bila oba že takrat izkušena popotnika. Tudi taki prepiri, ki se jim zdaj smejimo, so dragoceni spomini, tako kot tisti od lani, ko smo bili na Kubi pa se skoraj izgubili in v temi z rent a carom tavali po enem ogromnem mestu in nič našli, kar smo iskali ....
Otroci niso nikdar premajhni za na pot, gre le za to, koliko smo previdni in koliko hočemo zadeve zapletati. Z nami je bila na Tajskem pet letna deklica, v klateški varianti, ne v agencijski, pa dve deset letnici, in izkušnje, ki si jih otrci tako naberejo, so neprecenljive.
Tako da, blažkaa, če začnete z Egiptom in bo to za vse nekaj novega, ste na dobri poti. Boš videla, potem te bo vsako leto vleklo še kam drugam.
Uživajte, kjer koli že boste. Mamaia
mamamia
... malo sem površno začela brati. E
Vanja
......................................................................................................................
- tudi jaz in vsa moja družina uživamo "javnih" prevozih.
Leta 2006 smo se odpravili na 36-urno plovbo iz Benetk do Patrasa in moram reči, da se niti minute nisem dolgočasila. Otroka sta bila takrat stara 10 in 8 let, zanimivo in razburljivo nam je bilo že rezervirati karte za ladjo, pa pripravljati že prtljago za 6 tedensko potikanje po Peloponezu in predvsem tisto prtljago, ki jo vzameš na ladijski krov. Tule bom dodala samo opozorilo: vkrcavanje in parkiranje v trajekt poteka zelo hitro in avtomobile ladijski mojstri stlačijo v "garažo" tesno kot sardinice, zato je potrebno imeti vso robo, ki jo nameravaš vzeti s sabo na krov lahko dostopno (v kabini avta), ker odpiranje prtljažnikov zaradi tesnega parkiranja praktično skoraj ni mogoče.
No, potem sledi čudenja polno ("oooo, kakoooo ogromna je ta ladjaaaa") vzpenjanje na palubo, kjer si družina poskuša najti čimboljši prostorček za spanje in bivanje tistih 36 ur, potem pa greeeemo!
Povem ti lahko, da smo uživali v razgledu na Benetke iz visoke palube, pa v pogledu na odprto Jadransko morje, Jabuko in Palagružo v jutranjem svitu in oh in sploh. Otroka sta imela ogromno "dela" z raziskovanjem vseh možnih kotičkov na ladji, midva pa s kramljanjem z najrazličnejšimi zanimivimi sopotniki, s katerimi smo se srečali med potovanjem.
Ker je bilo to leta 2006 in to ravno v začetku julija, ko so potekale zadnje tekme taktatnega svetovnega nogomernega prvenstva, je bila moje edina resna skrb, če bomo na ladji lahko gledali prenosa dveh četrtfinalnih tekem (ne se smejat, res me je skrbelo samo to
/ in ker ima hitro pamet in dobre reflekse, je takoj odšel v podpalubje), vmes sem od silnega guncanja in ker mi tisto vino tinto še niti do želodca ni prišlo, vrgla vse iz sebe. Nekajkrat. Po palubi je drselo kot strela, pogrešala sem bionično roko, hvalabogu vse skupaj ni trajalo dolgo. Utrujeni kapitan se ni imel časa niti prebuditi.
Pod to isto komando smo se dan zatem zasidrali v nekem mirnem zalivčku. No, ravno zasidrali se nismo, ker se je sidro zahaklalo ("Pa sej ne bo nič, sej gremo samo do obale mal pogledat če kakšna dobra zelišča rastejo tam, otroc bojo pa mal raziskval.."), ta druge špage se pa pomočniku kapitana ni ljubilo zavezat...ma pustmo detajle.. ko je zapihalo in ko je z obale zgledalo, da nas odnaša in ko je tistih 10 otrok poskakalo v vodo, da nas ujame in ko so očetje hladnokrvno (vsa čast!)spremenili nevarno plavanje proti nekontrolirano obračajoči se ladji v žurko "Vsi za mano! Kdo bo najhitrejši?" in smo jih me mame navijaško spodbujale pri tem....
Ne bom omenila, da je bil barba tokrat še bolj utrujen in da je še bolj globoko smrčal..
Tokrat sem prav tako bruhala. Ampak šele post festum, ko je bilo vse za nami.
Ni dolgo tega, kar smo obujali spomine. Naša otroka sta bila takrat prilično majhna in se danes veselo smejita ob spominih na zanimivo plovbo. Kar jima je ostalo v najlepšem spominu, je bil ta lov na ladjo.
Ki se je nevarno obračala in bi jih lahko povozila.
"Pa dej, mami, nehi no. Sej ni blo nč!"
Ampak je blo. Smo dobili povrnjen denar. Potem smo šli pa za 1 teden na Veliko planino na relaksacijo. A o tem, kako smo bežali pred bikom, kdaj drugič
