Odločitev - otrok

8. maj 2010 16:23

Jaz sem načrtovala v skrjanost .

Takoj ko sem dobila fanta (2001), sva se odločila, da bova imela otroka leta 2006 - moja želja pa je bila, da se rodi marca. Ni šlo po načrtu. Rodila sem maja 2006.

Naslednji plan je bil... maj 2010. Pa tudi tokrat ni šlo po načrtu. Rodila sem marca 2010

 

Za najbolj pridne, so zelo ustrežljive

MM

9. maj 2010 21:25

Mm, ne imet še enga - lahko se zgodi, da se bo rodil v vseh drugih mesecih, samo marca in maja ne

lp

cervus

9. maj 2010 21:59

Frina, si me nasmejala.

 

Pozdravček!

10. maj 2010 16:29

MM,tud mi smo dvakrat "rojevali "marca,pa smo rodili aprila in maja,pa smo vse prav izračunali,sam izšlo se ni,pa obakrat smo delali punčko,pa dobili fante!!! No, saj nikoli nisem gojila kakšne posebne ljubezni do matematike. jampina

10. maj 2010 16:54

Jaz pravim, da se mora enkrat uresničit načrt. Bomo naslednjič ciljali na april (zlata sredina) in ni vraga, da ne rata. Drugače pa bo v četrto, peto, .. 

MM

10. maj 2010 18:46

Jaz sem bila stara 24 let, ko sem se začela razmišljati da je že čas za prvega otroka, pa se mi zdi da je bila odločitev taprava. Ker je že skoraj 26 let od tega smo se takrat kar kmalu odločili še za enega, tako da sta naša dva korenjaka 4 leta narazen pa smo kar lepo shajali. Včasih je mogoče res bolje da nič ne načrtuješ, rata kadar rata, v teh časih je pa verjetno drugače še posebej zato ker so službe zelo negotove, pa nikjer ne obrajtajo nosečnic. Veliko sreče JANA V

10. maj 2010 19:29

Jaz mislim, da malo planiranja pri tem ne škodi, če se človek tako počuti, včasih je pa bolje, da rata, ko pač rata. Mora bit pa najlepše, kar lahko doživiš, da zanosiš in si ob tem presenečen, navdušen in ves na trnih. Ko je otrok zelo zaželen, ko ni ovir v smislu bivališča, financ, oz. če so, se to vse da "zglihati", se pripraviti. Jaz sem se v to, da bi zanosila, podala pri 22-ih in ni šlo. Pa sem danes, dobrih 10 let po tem, še vedno praznega naročja, sem sicer stežka zanosila, ampak v dveh nosečnostih izgubila 4 otroke. Svečke in bolečina spominjajo nanje, tako da, tudi če se še tako trudiš, štorklja včasih zgreši pot in leti mimo. Če pa nama kdaj uspe prit do otrok, bo to dete deležno še in še ljubezni in pozornosti in upajmo, da ga uspemo naučiti marsikaj lepega. Je pa to stvar vsakega posameznika oz. para, kdaj se bo odločil za otroke. Eni so karieristi in si želijo prit do dobre izobrazbe in službene kariere, eni so popotniki in bi radi najprej videli čimveč sveta in se potem umirili v družinskem življenju, nekateri pa smo bolj družinski in bolj delamo na tem, da pridemo do potomcev čimprej, če je le možnost za to. anka

10. maj 2010 19:55

Midva sva tudi malo planirala pri naraščaju in sva bila sama skoraj 8 let (štiri kot fant in punca, štiri pa že poročena), ko sva le "naročila". So se že sorodniki in predvsem sosedje spraševali, če je kaj narobe, da nimava otrok. Ampak midva sva si še kot samska želela ogledati malo sveta...Hči se je rodila v aprilu, naslednji otrok pa naj bi bil tri leta mlajši, pa "se je prijelo " takoj, ko sva se odločila delani na tem (ne samo uživati). Tako je razlike med njima 2 leti in pol, ampak je bila hčerka kar važna, ko je lahko pomagala skrbeti za bratca. Tako ni bilo nobenih  problemov zaradi morebitnega ljubosumja.

Anka, ti si pa v podobni situaciji, kot je bila moja soseda. Ko sta po vseh neuspelih poizkusih z možem že obupala o svojih potomcih, je pri 38 letih povsem nepričakovano zanosila po naravni poti (predhodne operacije in umetne oploditve niso obrodile sadov), tako da upam in želim, da bo tudi tebi kmalu uspelo.  Nek znan ljubljanski ginekolog je pred leti izjavil, da naj ženska, ki želi zanositi (pa ji to ne uspe takoj) pred vsakih  spolnim odnosom ne misli na to, da mora zanositi, saj je potem psihično zelo "zadrgnjena" in ne more uživati v sexu. Vem, da je lahko pametovati, če sam nimaš takšnega problema, a vendar poizkusi ne misliti na zanositev, mogoče je res kaj tudi v psihi... Držim pesti, da ti čimprej uspe!

LP

kača

11. maj 2010 7:59

Frina No, jaz sem pa 15 let fantazirala in ne fantazirala, pozabila na to, da je treba poleg x vključiti tudi kak y kromosom v akcijo, če sem ga že, tisti y glih ni bil po mojem jusu, pa je vse padlo v vodo. Potem sta moja xx imela preveč dela z mojo psiho in z zdravjem na splošno, vmes je padla odločitev, da mojih pomanjšančkov ne bo, tudi stroka je imela pri tej odločitvi nekaj zraven. Zdaj pa je že nekaj časa pravi y na obzorju, ampak planskega dela ravno ni, če pa ob vsej gimnastiki slučajno kaj rata (seveda bom v tem primeru spet medicinski fenomen, sem že navajena), bomo pomanjšančka vzeli v zakup. Skratka,s em verjetno že kdaj rekla, da mati narava tega ravno nima v igri zame, pa nič hudega... Z glavo skozi zid tu ne bom rinila, sem že drugje probala, pa se ni glih obneslo.

Loni Makaroni

11. maj 2010 8:44

Kača hvala za dobronameren nasvet. Ampak verjami, da je psiha nek neverjeten človekov dejavnik, ki se jo sicer da uravnavati, ampak po 12. letih truda, upov, edine možnosti zanositve preko umetne oploditve, ker po naravni poti ne gre, jo je težko odklopiti in iti v sam spolni odnos vedno čisto odmisleno. Sej rata, ampak sej pravim, po tolikem času, je to težko, če ne skoraj nemogoče. Sej vem, se zgodijo čudeži, ženske odmislijo, pa uspe, ampak mora to omogočati tudi telo. Sicer bi sama lahko našla tud drug smisel v življenju, ne le otrok (ena izmed teh je tud kulinarika, pa mogoče izleti), vem pa, kolk bi to pomenilo partnerju. anka