Osmrtnica

6. maj 2010 0:34

Bolj se ne bi mogla strinjati s tabo, Vanja! naor

6. maj 2010 7:50

Širjenje negativne energije ne vodi nikamor.

Treba je razmišljati pozitivno, biti optimist in življenje bo takoj lepše! Glede na to, da na večino velikih stvari ne morem vplivati, delam na majhnih, na sebi. In dobro mi gre od rok in zadovoljna sem.

 

 

jasna

6. maj 2010 8:28

Ko je človek odvisen sam od sebe in ko posledice njegovih dejanj tangirajo zgolj njega in ko ni več "kolektivne odgovornosti" (kako je že rekel Bulatović? " Ma kakva kolektivna odgovornost?! I zadnja prostitutka zna tko je otac njezinog deteta"..).., takrat zdrava pamet vstane od mrtvih. Meni zdrava pamet narekuje, da ne kupim čevljev št.36, če imam nogo 40 (pa mi lahko tapametni še tako zagotavljajo, da se čevlje splača kupiti) japaja

6. maj 2010 9:15

Na tisto, da po dežju bodisi posije sonce, da pa lahko nastane tudi vihar... Bi rekla, da tudi najbolj miren, stabilen in uravnotežen človek lahko v vsakem dnevu najde nekaj razlogov, da se mu fino dvigne obrv. Še dalajlami se (je to sam priznal). Vprašanje je, kako se potem soočati s takimi situacijami. Moj banalni primer: če se le da, hodm nv hipermarkete pol ure pred njihovim zaprtjem. Ker vem, da moj želodec slabo prenaša osebke, ki parkirajo vozičke pravokotno na stalažo in zapirajo hojnico (ob pol devetih jih je manj), ker je verjetnost, da bo ob pol devetih zvečer kak otrok tekel po parkingu in bodo starši nanj pozabili v nalaganju špeze v gepek, ker nekako predpostavljajo, da vsi ostali šoferji pazimo, da ne bomo povozili malčkov..., in last but not least, zvečer je manj ljudi zunaj in je manjša verjetnost da se bodo nepoznani mi osebki rinili v moj osebni prostor v vrsti na blagajni (razdalja dveh pedi do človeka, ki ga ne poznaš, to je bil včasih standard na teh prostorih, sedaj pa nepoznani kar rinejo v človeka, se zaletavajo, kašljajo....pa saj ni to Japonska, tu je vendar dovolj prostora).... To hipermarketna izkušnja je zgolj alegorija. Vedno bomo naleteli na kako osebo, ki bo v hipermarketu življenja postavila voziček pravoktono na stalažo in neskončno dolgo čekriala nek artikel in neskončno dolgo razmišljla, če ga naj vzame, ne da bi pri tem opazila, da s tem ovira čisto ve ostale. Ker preprosto še ni ozavestila, da na svetu ni sama in da ostali nismo na svetu za to, da bi njej asistirali pri najbolj bazični dnevni rutini ali pa, da bi se ji umikali v prometni konici, ko se njej nekam mudi, pa tudi nismo za to na svetu, da bi imeli neskončno razumevanje za vse njene težave whatsoever, ona pa za naše čisto nobene. Tudi bomo v hipermarketu življenja vedno srečali kakšnega samooklicanega redarja in pravičnika, po možnosti takega, ki bo to, če se ravno ne obnašamo po njegovih pravilih, razumel kot napad nase. In bo zaradi tega večino časa zagrenjen. Je pač neizogibno, da srečujemo ljudi, s katerimi nismo kompatibilni. Je pač neizogbno to, da se znajdemo v situacijah, kjer smo nerazumljeni (in se nam zdi, da se vsi ostali čisto štekajo, mi smo pa osamljeni). Je pač neizogibno, da slišimo, vidimo, da smo celo v službi z ljudmi, za katere se včasih vprašamo: pa s katerega drevesa so pa tegale/tole sneli? To se dogaja vsem. Dokler živimo. Razlika je samo v tem, kako se s tem soočiti. Prvič je človek jezen in potolčen, drugič hoče še kaj spreminjati (po možnosti druge, sebe ne), tretjič hoče popravljati tisto, kjer je kiksnil pri drugem popravljanju......n-tič pa nekako abosrbira nekaj življenjskih modrosti. In ve, da bo verjetno tudi n+1-tič prišel v kakšno situacijo, ki mu ravno ne bo okej, ampak bo čez nekaj časa prišel ven tudi od tam. Na koncu po dežju vedno posije sonce. Edini kavelj te zgodbe je, da zelo veliko ljudi naredi zelo veliko napačnih ponavljanj, preden pridejo do modrosti. Skratka, pri nekaterih tisti "n" predstavlja precej visoko številko. Vendelina jr.

6. maj 2010 11:00

Ker si zaradi tragičnih posledic kmetje ne morejo privoščiti n (in bognedaj plus ena ali dve ali tri...)ponavljanj, meni zdrava pamet pade s pridevnikom kmečka. V hipermarketih je ključni zakon kalkuliranje (z ene ali z druge strani). In polja zrele pšenice, ki jo je treba posejati in po zdravi pameti pravočasno požeti..če bi čakali, da se pamži nehajo dreti, ker ne morejo gledati risanke, pardon, igrati Nintenda, bi kmalu ostali bosi in lačni. Pravzaprav to marsikoga čaka. Kajti brez dela ni jela (velja od prazgodovine naprej). In z delom ne mislim ne službe ne plače in ostalih novodobnosti.. Tako kot ti zdrava pamet narekuje, da ne bo nihče potrkal na tvoja vrata in te vprašal, če se poročiš z njim (njo) ampak je treba delat. Migat. japaja

6. maj 2010 19:17

Matr Vendy, tolk napišeš pa nobene palabre v idioma extranjero ( ali castillano ), po domače bi rekli v foring lengviđizis, da je skor dolgočasno branje. Pa ne, da ti je una " uterala strah u kosti "( menda te res čaka za vogalom, pa ni edina ). Tale kulinarika je postala nekam dolgočasna, še polna luna ni to, kar je nekoč bila. Dej počakaj polno luno pa nekaj udarnega napiši, ( jaz bom pomagal po svojih močeh ), da se malo tole razmiga.

Glede zdrave pameti, ne bi izgubljal besed: v šoli smo se učili kaj je to kapitalizem ( pa smo se muzali in nismo hoteli vsega verjet, češ " komunistična propaganda " ), pa smo sami hoteli kapitalizem in sedaj na lastni koži lahko vidimo kako to izgleda v sistemu kjer je glavna ( in edina ) vrednota denar. Pravzaprav vse to, kaj se dogaja je na nek način sad zdrave pameti, vendar zdrave po kapitalistično.

ežoj

6. maj 2010 19:57

Upam,da se mi ne boste smejali ali pač...Kako sem si jaz predstavljala"zdrava pamet"Tega se spominjam samo pri maši v cerkvi še od otroštva,zdaj pač ne hodim več v cerkev.ZMOLIMO ZA ZDRAVO PAMET,ali MOLITEV ZA ZDRAVO PAMET,nekaj takega. Vedno sem mislila,da molimo za to,da ne bi bili na nek način prizadeti mentalno...kap,razne nesreče ali pa bi z molitvijo pomagali tistim,ki imajo te težave. Sem že takrat usekala mimo,s tem mišljenjem? Danes si to predstavljam seveda kakor vi.Bodimo pametni in razmislimo.... No saj tudi takrat nisem verjetno imela napačnega razmišljanja,če sem molila za tiste,ki so bili duševno bolni(važno,da sem želela dobro) Lp žoja

7. maj 2010 2:29

Pripadam vecjemu plemenu,v katerem se radi tudi pikamo.Nekateri med nami si se posebej radi kdaj pa kdaj koga privoscijo,ceprav z leti vse manj, se pac staramo, pa se nam ne ljubi.Ze dolgo tega smo jih poimenovali "pikovci". Ezoj, ce bi bil clan nasega plemena, bi bil ti tudi pikovec. naor

7. maj 2010 8:29

Ežoj, saj sem uporabila terminusa "špeza" in "gepek".... Vendelina jr.

7. maj 2010 8:56

Naslovni tekst me po dvestoti iteraciji (od katerih jih je bilo 189 v powerpoint priredbi z glasbeno spremljavo, tako da jim ja uspe zatrpat tisto zadnjo špranjo meni odmerjenega prostora na mojem serverju, enih se ne da odvadit, da ne bi pošiljali verižnih pisem in podobnega junka na službene email naslove) še najbolj spominja na tisti klinopis, ki so ga prevedli z nekega papirusa iz Mezopotamije (ali pa je mogoče šlo za s pepelom prekrit grafit na zidu v Pompejih?) - napisano je bilo je nekako takole "civilizacija gre rakom žvižgat, politiki počnejo same neumnosti, mladi ne ubogajo več svojih staršev, manire so na psu..." Svetobolje (weltschmerz) je namreč fino občutje za 15 minut na dan, še pri tem gre navadno le za preoblečen narcizem minimalne razlike ("jaz sem pa boljši od tega, o čemer pišem"), na dolgi rok se obnese pa samo dvema vrstama ljudi: politikom in pisateljem, za katere je pravzaprav poklicni štof, pogojno mogoče še najstnikom, ki na tak način naporno in z muko pridobivajo lastno identiteto; kasneje človek postopoma spozna, da je zelo malo stvari zelo dobrih ali zelo slabih, večina je nekje vmes, in da obdelovanje vrtov ne gre brez napora, pridobivanje zdrave pameti pa tudi ne. lp, proxima