Blog - kuharske osnove

Pozdravljeni

Ko tako premišljujem v vetrovnem jutru kaj bi me segrelo na poti v službo, kaj bom ali kaj bi rad jedel za kosilo, se mi poraja misel na dobro staro kuhinjo in jedi ki jih je pripravljala moja babica in mama. Zdaj pa nekakor ni več časa za "domače, hitre in enostavne jedi" ki smo jih pred dvajsetimi ali več leti bili tako hvaležni. So zato "krivi" pogoji življenja - čas, oprema kuhinje, živila taka ali drugačna, recepti, čas ki bi ga prebili ob mizi pri skupnem kosilu ....?

Ne vem. Ko globlje premislim, nič od tega.

http://delo.si/tiskano/html/20100225/Slovens

krešimir

15. mar 2010 8:58

OK kolega Kresimir kaj si pravzaprav žele s tem povedati in kaj pričakuješ od nas ? Kak nasvet ali kar tako malo mudrenja o tem, da življenje ni več tako kot je blo včasih ? Bodi malo bolj konkreten. LP hedonist

15. mar 2010 9:24

@hedonist poglej naslov teme in sskj na temo blog, pa ti bo verjetno kaj ... krešimir

15. mar 2010 11:56

krešimir ???? se strinjam s hedonistom valikaben

15. mar 2010 12:54

Krešimir, preveri link ...

Atina

15. mar 2010 13:22

Krešimir, si mogoče hotel dati tale link ?

 

http://delo.si/clanek/101301

Cila

16. mar 2010 21:22

Link mi ne gre od rok! Mislil sem na tale članek v časopisu "Slovenske novice" z dne 25.2.2010. UŽITKI Pet kuharskih osnov Vam zmanjkuje časa za kuho, nimate potrpljenja z lonci in dolgotrajno kuho kosil ali pa le želite vnesti nekaj preprostih kuharskih veščin v svoj vsakdan: potem preberite nekaj univerzalnih osnov, ki jih boste zlahka prilagodili svojemu okusu, priprava kosila pa bo kar naenkrat postala veliko bolj preprosta, spontana in zdrava Ljudje pogosto mislimo, da moramo kuhati ne vem kakšne komplicirane jedi in vedno znova jesti nekaj popolnoma novega, da bo zadoščeno raznovrstnosti in zdravju na naših krožnikih. Prav zato nekateri čutijo odpor do kuhanja, saj se včasih zazdi, da je za dobro in pohvalno kuho potrebno izjemno veliko znanja, časa, raznovrstnih veščin ter vsemogočih pregrešno dragih sestavin. Pa ni vedno tako. Res sicer je, da nič od zgoraj naštetega ne škodi, vendar verjemite, če le imate nekaj volje, potem boste zmogli tudi brez. In seveda, to velja tudi za tiste nesrečnike, ki ste se ravno postavili na svoje noge in zapustili varno zavetje mamine kuhinje in se menda sprašujete, koliko časa boste zaradi pomanjkanja časa in kuharskih veščin še morali jesti sendviče in vse tiste nemogoče pogrej in pojej obroke, ki kar pokajo po šivih od množice aditivov. Čas je za spremembo; naučite se torej prvih pet osnov, ki bodo prinesle nov veter v vašo kuhinjo. Hitro popeči piščančje prsi in narediti polivko Piščančje prsi so preprosta, zdrava, lahka in proteinsko bogata hrana, ki jo lahko zelo hitro pripravite tako, da meso s kančkom olja v nekaj minutah popečete v vroče segreti ponvi. Na koncu, ko meso že poberete iz ponve, v taisti ponvi zapečete še par rezin čebule in česna ter dodate malo kisle smetane, ustrezno začinite po okusu in polivka je narejena. In zakaj sploh polivka? Preprosto zato, ker z njo še tako dolgočasno prilogo (riž, krompir v koscih, pokuhana zelenjava) lahko v hipu spremenite v kulinarično mojstrovino. In da bo vsakič malo drugače, lahko le menjate okuse polivke, ki jih pričarate z različnimi začimbami in dodatki: enkrat dodate posušene gobice, drugič drobnjak, spet tretjič vmešate pehtran itd. Skuhati nekaj na žlico Čeravno je vse tisto na žlico že skoraj izpodrinjeno nekam na rob preživetja, bi vsekakor veljalo ohraniti kak recept za obed, ki ga skuhamo v enem samem loncu, že zato, ker je manj pomivanja posode. Osnova je zagotovo zelenjavna enolončnica: lonec vode, v katerega namečete poljubno zelenjavo, za zgostitev pa dodate še pest ali dve riža, ječmena, ajde ali makaronov ter samo še počakate, da se skuha. Začinite lahko z lovorovim listom, rožmarinom, šetrajem ali drugimi želenimi dišavami, nazadnje pa zabelite s prežganjem. Za tiste bolj lačne seveda lahko dodate tudi kosce mesa ali vkuhate še jajčne žličnike, vendar se čas kuhanja zato malce podaljša. Četudi se zdi recept tako preprost, lahko verjamete, da vsakič znova nastane nekoliko drugačna čorba, še posebno če uporabite drugačno zelenjavo in začimbe. Še ena dobra lastnost je, da enolončnice zlahka počakajo naslednji dan, primerne pa so tudi za zamrzovanje. Zraven ponudite kos kruha, prave ovacije odobravanja pa se znajo pojaviti že ob majhni izboljšavi, kot je ta, da rezine kruha pokapate z oljčnim oljem, posujete s česnom in zapečete v opekaču. Pripraviti okusen ribji file v pečici Ribe so ena tistih delikatnih zadevščin, ki se jim marsikdo izogiba samo zato, ker je njihova priprava domnevno preveč zahtevna. In zakaj bi se izogibali obilici zdravih snovi, ki jih ribe vsebujejo, če kateri koli ribji file lahko spečete v pečici? Pri tem je še najbolj okusno, če jih zavijete v alufolijo skupaj z nekaj poljubno izbranimi sestavinami in začimbami (sol, poper, česen, čebula, rožmarin, limetin sok, paradižnik, oljčno olje, ideje lahko poiščete na spletu), ki pozneje prepojijo ribje meso in dajo sok za polivko prilogi. Medtem ko se okusi v pečici kar sami od sebe prepajajo, vi mimogrede lahko preberete še eno poglavje v knjigi, prelistate časopis ali se ukvarjate z otroki. Nazadnje le še odstranite gornji del folije, da se ribica hrustljavo zapeče, s slastno omako oziroma sokom, ki se nabere na dnu pekača, pa zabelite riž, krompir, svaljke, rezance oziroma tisto kakršnokoli prilogo. Skuhati obrok brez mesa Ne glede na to, kakšno delo opravljamo, kako zdrave se počutimo in s kakšnim športom se ukvarjamo, bi vsakdo moral znati pripraviti tudi zadovoljiv in polnovreden obrok brez mesa. To spada k osnovam, četudi ste zapriseženi jedci mesa in krompirja, bi namreč vsaj enkrat na teden lahko začeli uveljavljati dan brez mesa. In kaj vam ostane, če črtate ne le zrezke in pečenke, ampak vse, kar vsebuje meso? Presenetljivo veliko. Pravzaprav vse, le da mesni del nadomestite z zelenjavo, sirom, gobami, sojo. In ne, nikakor ni treba odkrivati kakih tistih sila zapletenih vegetarijanskih receptov, ampak le priredite jed, ki jo sicer že obvladate. Če sicer kuhate mesno lazanjo, tokrat poskusite narediti zelenjavno, običajno makaronovo meso naredite z gobami, pico pa obložite za spremembo z vrsto pisane zelenjave in različnimi siri. To je tudi odličen način, da v jedilnik vnesete nekaj več zelenjave in pojeste zraven več solate. Uporaba sestavin iz hladilnika Še zadnji od veščin, ki hitremu človeku prideta še kako prav, sta fleksibilnost in prilagodljivost pri kuhanju. Tako ni vedno treba do potankosti načrtovati, kaj in kdaj ter koliko bomo kuhali, ampak nekaj skombiniramo iz sestavin, ki so na zalogi. Če v hladilniku na primer tokrat ni sira ali kisle smetane, se znajdite in poskusite uporabiti jogurt, jed pa (da bo zadoščeno maščobam) zabelite z nekaj masla. Tako spoznavate lastnosti posameznih sestavin in se učite o njihovi uporabnosti, hkrati pa boste sčasoma dobili dober občutek, kaj gre s čim in katere sestavine res morate nakupiti, katere okuse pa lahko ustvarite iz drugih in jih pridobite po drugači poti. In še nekaj: to je odličen način, da odkrijete kaj novega (in hkrati izpraznite hladilnik). Saj veste, največja odkritja so skoraj vedno plod naključij in tudi pri kuhi je tako, da kakšen izjemen recept pride izpod naših rok le zato, ker se nismo držali strogih pravil starega recepta. Špela Verovšek krešimir Sporočilo je spremenil(a) kresimir dne 17. 2010 18:08

16. mar 2010 22:35

Kresimir, iz tvojega pisanja razberem predvsem to, da pogrešaš žensko roko, ki bi ti nekaj toplega skuhala... A imam prav? :)

jasna

17. mar 2010 18:12

No pa sem dočakal tudi to. Ali je jasna1 blondinka ali ne, ne vem. Vem pa da, me je začela jemati resno. Nekaj več o meni probaj izvedeti iz tega članka!??? http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Slovenske Ker mi linki ne grejo od rok, še tole: Hrana in značaj Jed razkriva jedca Kdor bi se rad kaj naučil o značaju drugih, naj le prouči njihove prehranske navade, trdijo psihologi Kdor hlepi po napetih dogodivščinah, denimo rad sega po slani in močno začinjeni hrani ter alkoholu Ljubezen do piva baje razkriva sebičnost, obsedenci z zdravo prehrano pa često mislijo, da so boljši od drugih Dejstvo, da je nekdo ljubitelj začinjene hrane, da drug poznavalsko ovohava zamašek pravkar odprte buteljke vina ali tretji prisega na ocvrt krompirček, ni le stvar okušalnih brbončic. Prehranske navade povedo veliko tudi o naši osebnosti. Filozof Ludwig Feuerbach je pred 150 leti zapisal, da »človek je, kar jé«, in današnji prehranski psihologi mu pritrjujejo. Človekova osebnost je večplastna. Po eni strani jo določajo biološke danosti in evolucijske korenine, po drugi pa družbeno okolje, v katerem kdo odrašča in v katerem mora izpolniti določeno vlogo. »Živali pri hranjenju vodi prirojeni nagon, človekova potreba po hrani pa presega zgolj živalsko komponento, po kateri je treba lakoto za vsako ceno potešiti, ampak je v precejšnji meri družbeno in kulturno preoblikovana,« pojasnjuje sociolog Thomas Kutsch iz Bonna. LAČNI OD SKRBI Nemška psihoanalitičarka Hilde Bruch je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prva opisala vrsto jedca, ki po hrani sega zaradi stresa in frustracije. Judinja je leta 1933 emigrirala v Anglijo in pozneje v ZDA, povsod pa je srečala begunce. Opazila je, da v obdobju krize še posebno veliko jedo, saj jih hrana v težkih časih potolaži. Lahko bi rekli, da so se ljudje redili od žalosti. Obsežna raziskava je pokazala, da kar tretjina Nemcev pod stresom je več kot običajno. Tak način prehranjevanja je mnogo pogostejši, kot so nekdaj menili, saj naj bi nam bil zapisan genih. To je ostanek iz pradavnine, ko je bilo hrane še malo in je človek stresni položaj, na primer beg ali spopad z napadalci, obvladal le, če je imel v zalogi dovolj energije. Danes je stres mnogo bolj zapleten in ga je bolje obvladovati drugače kot s kopičenjem energije, čeprav je naravni odziv nanj še vedno takšen kot nekoč: pojejmo čim več, da se bomo lahko spopadli s težavami. Goltanje hrane ob stresu pa seve ni le preživet evolucijski mehanizem. Če nekdo zaradi ljubezenskih težav poje celo tablico čokolade, poskuša s tem ublažiti svoje razočaranje in se potolažiti. Tak odziv ni prirojen, naučili smo se ga, ko so nas kot otroke, kadar smo si recimo potolkli kolena in planili v jok, potolažili s sladkarijami. Vzorec, po katerem smo prepričani, da nam bo nekaj sladkega pomagalo prebroditi krizo ali težave, torej prinesemo s sabo iz otroštva. Ni naključje, da je pogostejši pri ženskah; če se udari deček, mu običajno rečejo, da fantje ne jokajo in naj potrpi. Ta vzorec pripadnike močnejšega spola obvaruje pred odvisnostjo od čokolade v kriznih trenutkih. VSEVEDNI PIVOPIVCI Moški po drugi strani zelo radi segajo po močno začinjeni, slani in krepki hrani. Baje zato, trdi psihologinja Gisela Gniech z univerze v Bremnu, ker poteši njihovo potrebo po izzivih in dogodivščinah. Tisti, ki cenijo hitre avtomobile, napete videoigrice, tvegane posle in druge močne dražljaje, hočejo tudi pri jedi predvsem silno uživati. »Vse prepogosto uživajo nezdravo hrano,« pravi profesorica, »k temu pa običajno spada tudi večja nagnjenost k alkoholizmu.« A jedci, ki na krožniku nenehno iščejo izzive, sicer niso kaj preveč izvirni in ne prevzemajo pobude. Pivci piva naj bi bili po mnenju psihologa Alfreda Geberta prepričani, da vedno vse najbolje vedo, ter nagnjeni k lagodnosti in sebičnosti, tudi v postelji. Pametnjakoviče najdemo tudi med zasvojenci z zdravo hrano. Tak je bil ameriški zdravnik Steven Bratman sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, a se je zasvojenosti rešil in danes svari druge pred to obsedenostjo. Tovrstni jedci veliko časa posvetijo natančnemu proučevanju preglednic s kalorijami in prehranskimi vrednostmi živil ter zdravemu načinu pripravljanja hrane. S tem se, tako vsaj mislijo, povzdignejo nad druge. Ker se počutijo tako dobro in vzvišeno, želijo tudi druge navdušiti za svoj način življenja. V njihovih vrstah najdemo predvsem stroge vegetarijance in vegane ter zagovornike uživanja presne in polnovredne hrane. Med njimi prevladujejo moški, saj naj bi bilo prepletanje hrane in ideologije njihova domena. Med tistimi, ki se v glavnem prehranjujejo zdravo, a ne z versko gorečnostjo, pa najdemo več žensk. Te uživajo manj mesa in alkohola ter več sadja in zelenjave. Nizozemski strokovnjaki so razkrili značajske lastnosti takšnih zmernih jedcev; po njihovem so pripravljeni na kompromise in odprti za nove izkušnje. »Ne razgaljajo radi svoje zasebnosti,« še dodaja vodja raziskave Gert-Jan de Bruijn z univerze v Maastrichtu. NAGLICA REDI Kdor bi rad vedel kaj več o značajih svojih sosedov, bi moral opazovati ne le, kaj jedo, ampak tudi kako. Nekateri jedo zelo hitro, pomalicajo denimo prej kot v petih minutah, pogosto jih videvamo v restavracijah s hitro prehrano. Pogoltno metanje hrane vase je človeku deloma prirojeno, saj se je moral v pradavnini boriti zanjo, najvarneje pa je bila pred tekmeci spravljena v želodcu. Po drugi strani je takšno goltanje plod našega hitrega načina življenja, ko poskušamo v čim krajšem času storiti čim več. Zato nam za hranjenje vedno zmanjkuje časa, a se to žal ne kaže na manjši teži znanstveniki z univerze v Londonu so odkrili, da hitri jedci zaužijejo več kalorij in imajo v povprečju vsaj kakšen kilogram preveč. Pretežki otroci si v povprečju privoščijo več kot štiri grižljaje na minuto, tisti z normalno težo pa vsaj enega manj. Tisti, ki uživajo v počasnem hranjenju, so skoraj izumrla vrsta. »Za užitek ob hrani potrebujemo čas,« pojasnjuje strokovnjak za prehrano Iwer Diedrichsen z univerze v Hohenheimu. Uživač svojo pozornost povsem posveti hrani in ne bo med jedjo nikoli gledal televizije ali ob mletju sendviča še komu telefoniral. »Ljudje izgubljamo okus,« trdi Diedrichsen, »to pa pomeni manj užitka in tudi slabše zdravje.« Stres nam greni življenje, uživanje ga sprošča. Debeluhi običajno niso sladokusci, saj požrešnost in uživanje ne gresta skupaj. Pravega uživača ne smemo zamenjati s tistimi, ki se pretvarjajo, da so sladokusci in domnevno poznavalsko ovohavajo zamaške buteljk in natakarja zasipavajo z neumestnimi vprašanji o jedilniku. Tak jedec ne zna uživati, ampak se le baha, običajno pa so k temu bolj nagnjeni moški. Francoski enolog Frédéric Brochet je naredil preizkus in povabil 54 domnevnih strokovnjakov za žlahtno kapljico na pokušino rdečega vina. Podtaknil jim je belo vino, ki ga je le obarval rdeče, a prav nobeden od samooklicanih izvedencev ni spregledal prevare. V drugem poskusu jim je ponudil povprečno vino, ki pa ga je nalival iz steklenice veliko dražje pijače »strokovnjaki« so ga na vsa usta hvalili. (L. B.) krešimir

18. mar 2010 9:05

Ampak kolega Krešo, jaz pa še vedno ne vem, kaj natanko želiš z vsemi temi linki in članki. Pa nisem blond in moj IQ je bistevno večji kot sobna temperatura. Tko da, čisto zares, kaj v bistvu želiš ? LP hedonist

18. mar 2010 9:34

Pa dej, Krešo, odgovori hedonistu, jaz sem na istem kot on ( da ne bom začel dvomit o mojem IQ ).

ežoj