15. maj 2013 13:03
| čarodejka je napisal/a: |
Tudi moje rastejo bolj za svoje preživetje, kot pa za kaj pojest. Mož se mi samo smeje, ko posadim kakšno "novotarijo". Tudi okus ni bogve kaj, je bolje posaditi ribez ali malino. Ko sem bila lansko leto na predavanju, ki ga je imela Ruth Podgornik Reš, je tudi ona rekla, da so jo razočarale (čeprav me je najprej ravno ona navdušila). Počasi prihajam do tega, da je najbolje saditi tisto, kar raste v lokalnem okolju že 100 let, če bi rasle fige, bi jih najbrž že naši predniki sadili.
čarodejka
|
Pozdravljena
Strinjam se s tabo, da okus Goji jagod "ni bogve kaj". Okus je grenak, semena v sadežih so velika in trda. Torej, te jagode so za konzumiranje precej "nemogoče". VENDAR TO VELJA SAMO ZA SORTO LYCIUM CHINENSE, ki se ne goji za konzumiranje, temveč samo za utrjevanje rečnih obrežij proti poplavam in tej sorti pravijo tudi "monster bush", saj je njena koreninska osnova izjemno agresivna in invazivna, kot je tudi sam zgornji del rastline.
Druga sorta, torej tista, ki je namenjena uživanju tako posušenih, kakor tudi svežih plodov ter nenazadnje tudi posušenih lističev, iz katerih delamo izjemno dober in neverjetno zdravilen čaj, je samo ena:
LYCIUM BARBARUM.
Tudi to sorto so v zadnjem desetletju oplemenitili, ji dodali oznako NQ1, kar pomeni, da izhaja iz Kitajske province Ningxia in je edina sorta, katerih sveži plodovi so blagega in sladkega okusa, izjemen okus teh jagod pa daje človeku neverjetno okusno izkušnjo.
Zakaj to lahko trdim iz prve roke? Ker imam prvi in do sedaj edini nasad Goji NQ1 jagod v Sloveniji. Po nekajletnem preučevanju teh jagod, sem v lanskem letu po dolgem iskanju uspel to sorto dobiti in jo tudi posaditi, zaenkrat "borih" 100 kosov sadik, ki pa sem jih že uspešno razmnožil in jih bom spomladi 2014 posadil še dodatnih 1.200. Že prvo leto, ko so bile sadike majcene in nebogljene, nekako "za zjokat", so na našem kraškem področju dobile "domovinsko"pravico, saj jim to naše trdo kraško podnebje, suša, burja, izjemno ustrezajo. Podobne pogoje imajo tudi v prej omenjeni Kitajski provinci.
Že v lanskem, torej prvem letu sadik, so le za svojo velikost bogato obrodile, sadeži so bili izjemno okusni in sladki.
Za probo sem posadil tudi 30 sadik Lycium Chinense, ki pa sem jih letos z veliko muke z nasada tudi uspešno odstranil. Plodovi te sorte so imeli grenak, zoprn in nedefiniran okus, podobno je bilo tudi s posušenimi lističi, ki po okusu preprosto niso bili primerni za pripravo čaja. V nasad sem lansko leto povabil tudi predstavnike Kmetijskega inštituta iz ljubljane, ki so vse moje teze tudi potrdili. Z njimi sodelujem še naprej.
V poduk kupcem sadik želim omeniti to, da se v prosti prodaji v drevesnicah prodajajo Goji sadike z oznako Lycium Barbarum, ki pa to NISO in so v glavnem uvožene iz Nizozemske. Te Nizozemske sadike so Lycium Chinense z okusom, ki ste ga ugotovile že same. Vprašali me boste zakaj ne prodajajo "pravih" in odgovor je, ker jih je prekleto težko dobiti, praktično nemogoče. Zakaj? Ker jih je izjemno težko razmnožiti.
Odprt sem za vsa vaša vprašanja na to temo.
lp
dubajc
dubajc
se strinjam... Najprej sem se čudila, zakaj imajo skoraj vsi iste stvari posajene na vrtu, od vrtnin, dreves, grmovja in potem sem tudi sama prišla do tega, da ljudje sadijo pač tisto, kar uspeva v določenem okolju. ne rečem, da človek ne bi nečesa novega poskusil, ampak vedno nas omejuje podnebje in lega, tega ne moremo spremeniti (razen, če se preselimo).
Pri meni vse uspeva. Na vrsto bodo prišle še borovnice.
