26. apr 2010 10:48
Rimmy, do not take this soooo personal.
Če je npr. predstava ob 19. ali 19.30, bi človek upravičeno pričakoval, da si je občinstvo (oziroma glavnina občinstva) uspelo tako organizirati dan, da so bili pred tem že doma in so se uredili za predstavo. Sama vidm takole: v CD je koncertna publika disciplinirana in se uredi, ko je dogodek tipo LiFFE, ki se dogaja ves čas, je oblačilna koda bolj raznovrstna. Tudi premierska publika se kar potrudi s prezenco (eni v resnici predvsem s tem).
Kar pa štrli ven, je pa naslednje: ena, zlasti interno-ljubljanska "kao" intelektualna drža (oziroma, da ne bom krivična in pavšalna, poznam v družboslovnih krogah kar nekaj primerkov, ki furajo to držo, ampak zaradi tega njihov seznam na cobissu ni čisto nič daljši), v širokih in nedefiniranih krojih, laseh, ki vidijo šampon max. enkrat na teden, frizurah, ki so nastale po sistemu "soseda me je postrigla", temna oblačila vse dni v letu in po možnosti trije šali okrog vratu tudi poleti in puklasta drža.....- tega je v večernih predstavah pri publiki ogromno.
Sama imam ta privilegij, da zasebno poznam precej teatrskih ljudi in vem, da sami ocenjujejo, da je obisk publike (za formate nacionalnega teatra, pri manjših postavitvah je malce drugače, pa ne dosti) v kežualu malo nespoštljiv. Ker, interpretirati nekaj, razdajati se, dajati vse od sebe, po možnosti tudi v fizično napornih izvedbah, da bo publika zraven tako komot, kot na domačem kavču..ali pa v popcorn kinu...halo? Koncerti in predstave so ena magija, h kateri bi morala tudi publika nekaj prispevati in v komot izvedbi se hudičevo malo prispeva.
Oziroma, če vidiš med publiko kakšnega glasbenika, plesalca, igralca v kežualu, je to zato, ker je bil pred tem na kakšni drugi vaji, če pa ni bil, se pa uredi.
In, okej, jaz nikomur ne govorim kaj MORA obleči in česa NE SME obleči (svetujem samo tistim, ki me vprašajo, na silo nikogar) in mi osnovni etični principi nalagajo, da puščam človekovo svobodo izbire pri organizaciji njegovega videza. Če človek stalno prihaja na gledališke in bolj slovesne priredtive v kežual izvedbi, je to seveda njegova pravica izbire. Ampak pravice izbire imajo tudi svoje cene: kdor z videzom štrli iz pričakovane kode (ne iz povprečja, iz pričakovane kode), potem je treba sprejeti to, da bo opažen in da čisto vsi komentarji na to opazljivost ne bodo samo pohvalni.
Vsaka pravica za sabo vleče tudi dolžnost: pravica izbire oblačila (od dizajnerskega do povprečnega in nevpadljivega) za sabo potegne dolžnost, da se prenesemo komentarje/kritike na račun svoje izbire. Tej pravici in tej dolžnosti se izognemo samo tako, da vsi nosimo uniforme. Ampak, ker smo se odločili za družbo z omejeno nošnjo uniform, potem nam ostane ta pravica in njene posledice. There is no free lunch
Sama nimam za predstave "posebno lepih in ekstraspešl" oblačil, ampak v tistem, v čemer bom šla na predstavo, ne bom v soboto oblekla za na tržnico.
Vendelina jr.