Prosila bi vas za nasvet!

30. jan 2010 19:38

O JAMONI, lepo pozdravljena po dolgem času! A ti to v kakšnih posebnih šifrah za mlade pišeš? Ognjič

30. jan 2010 19:42

Točno to magnolija. Itak v 99% se ga ne napiješ/zakadiš/še kej hujšega na domačem kavču, ampak na izletih, pohodih, zabavah kjer se prespi... in takrat pridejo v ospredje te, ki jim razvedrila manjka od doma, starši jih pa dobijo nazaj naslednji, ko so če bog da srečo, samo malce bledi od naporne ekskurzije. In mogoče bom zvenela hudobna pa zlobna pa oh in sploh, ampak glede tega se lahko staršem samo delno zahvalim, da me niso pustili pri 15-17. Res so imeli namen me obvarovati pred nevarnostjo, so mi pa zato onemogočili veliko izkušenj kar se zabav tiče, veliko tudi lepih trenutkov in predvsem veliko lekcij. Tako sem bila dolgo nek "socialen" čudak, ker se tudi potem, ko sem že smela ven, tam preprosto nisem znala obnašati v smislu kako pristopiti k ljudem, kako začeti pogovor, nenazadnje tudi tega, da se pije po požirkih in ne na eks in še in še... Viva Meier

30. jan 2010 19:48

magnolija je napisal/a:

Podobno je bilo pri nas. Tistim puncam, ki jim starši niso pustili ven, se je na raznih gimnazijskih izletih najbolj snelo. Alhkohol in fantje. Me, ki smo bile vajene svobode, smo bile veliko bolj zmerne. In ko so prišlele na faks, je bilo potrebno veliko nadoknadit. Samo starši tega niso videli in vedeli in so bili prepričani, kako se je njihova stroga vzoja dobro obnesla. magnolija

se podpišem, sicer sem tudi sama imela bolj malo izhodov, vendar je pa odvisno tudi od družbe, meni se ni ravno snelo, ampak vseeno mi pa tudi ni bilo. pravijo pa da enkrat se je treba znoret, če ne mlad pa star , sedaj me pa malo skrbi, ker prihajam v drugo puberteto... anitram1

30. jan 2010 19:57

Enkrat sem brala nek intervju z enim psihologom za mladostnike in je povedal takole. Od malega jih vzgajamo, se z njimi pogovarjamo, si ustvarjamo medsebojno zaupanje in to je tisto, kar jih bo obvarovalo pred nevarnostmi, da se bojo znali sami odločit, z svojo glavo kako je prav in kaj ni ok. No ni blo lih dobesedno ampak v tem kontekstu. In tega se bom skušala držat. Čeprav bo še vsega najbrž, ampak vseeno upam, da se bo pravilno odločil. Če se želi otrok drogirat, poskusit drogo, al pa opijat, se lahko tudi med špricanjem pouka, ali pa po šoli,... sredi belega dneva. No opijat lih ne, ampak droga pa to,... sem pa stara lih tolko, da sem živela v tem cajtu, ko so to počeli moji vrstniki in upam, da bom ostala na tekočem kako in kaj je s temi zadevami, da bom vidla, če bo kaj takega. Čeprav starši to vidijo najbrž zadnji. naj si tvoji starši preberejo zgoraj napisano, mogoče bo kaj pomagalo. V vato te pa ne morejo zavijat. Povej jim še, da si izobčena iz družbe zaradi tega, mogoče pa vseeno pade kak žur, pa naj te pridejo iskat in te tja peljejo, pa za začetek vsaj par ur, da te pustijo, pol pa počasi. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

30. jan 2010 20:09

Verjamem,da se sedaj sekiraš,ker nisi v istem timu kot nekateri tvoji prijatelji.Pa vendar boš enkrat svoje starše razumela.Ko sta moja dva imela valeto so hoteli potem iti še v Štuk.Jaz mojim takrat nisem dovolila,ker sta bila res še premlada.Dogovorili smo se ,da kasneje v prvrm letniku.Bilo je malo solz in jeze,a danes vesta,da nista takrat nič zamudila.Potem pa postoma so bili izhodi dovoljeni do določene ure in ni bilo problema.Tudi jaz sem spoznala,da jima lahko zaupam.Res pa je,da je starše vedno strah za vas otroke.Verjemi,da ti bosta sčasoma dovolila.Deklica draga vse boš nadoknadila in imela tudi s starši dober odnos. dari

30. jan 2010 20:16

Ne mi zamerit, ampak eni pišete kot, da sami nikoli niste meli 15 let. sploh pa tak dogodek kot je Valeta, sigurno se še sedaj menijo kako je blo. to so dogodki, ko enostavno, ma ne vem no. Če maš z otrokom pristen stik, bo tudi otroka skrbelo, za starše, ma ne dobesedno ampak npr jaz nikoli nisem prišla domov po dogovorjeni uri, ker sem vedla, da bo starše skrbelo in tega nisem želela. Vedno sem mela nek klik v glavi kaj je prav in kaj ne. Močno dvomim, da petnajstletniku koristi to, da bo lahko šel drugo leto ven. to mora bit postopoma. Isto, kot, če bi si npr jaz želela sladoled sedaj, pa bi nekdo reku, da naj počakam, da drugo leto, mi ga bo pa kupil. ena vmesna pot je prava. Pa da ne bo kdo mislil, da sem za ponočevanje, pijančevanje,.. Ker mam tudi sama otroka, ampak enostavno nisem pozabla kako je, ko imaš 15 let. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

30. jan 2010 20:18

No ja, jaz bi vprašala starše, naj povejo razloge, zakaj te ne pustijo. Mogoče imajo celo prav. A gre tukaj za vprašanje zaupanja ali kaj drugega?

Kako ti pa gre v šoli? Mogoče bi se dalo zmeniti recimo 'če matematiko spravim na štirico, bom lahko šla eno soboto na mesec do polnoči ven', ali kaj podobnega. Pa da te oni peljejo in pridejo iskat, pa da prej spoznajo prijateljice - povabi jih parkrat popoldan na obisk, recimo imejte 'remi popoldan' ali kak petek 'movie night' in si izposodite kak film ... saj ni nujno, da greste ravno v lokale. Načinov je veliko.

Med vrstniki si pa lahko priljubljena tudi, če ne greš ven, brez skrbi.

Atina

30. jan 2010 20:23

Berem tele poste pod tole tematiko, pa postanem žalosten in zamorjen. Spomnim se namreč na svojo preteklost, ki je vse prej kot rožnata.

Še v osnovni šoli, me je mama imela na krajši špagi kot psa, ki ga pelješ na sprehod. Hotela je vedeti za vsak moj korak, za minimalne prestopke sem bil hudo kaznovan, parkrat tudi fizično, najbolj grenek spomin pa je naslednji: v petem razredu OŠ, ko sem bil na rojstnodnevni zabavi pri sošolcu, je prišla torta na vrsto šele ob osmih zvečer. Moja ura je bila 20.00 doma, in sem se moral do časa odpraviti. Sošolceva mama je samoiniciativno poklicala mojo, jo prosila, če lahko ostanem še na torti, nato da me osebno pripelje domov. Odgovor je bil ne, in lahko si predstavljate, kako sem izpadel pred vrstniki. In tako je šlo do 18 leta, seveda sem se popolnoma zaprl vase, bil nedružaben in odtujen, še moj razrednik na srednji šoli je mami na govorilnih rekel, da sem preresen za svoja leta in da ga ne znam žurat.

Pri 18 mi je dokončno prekipelo, z mamo sem se na smrt skregal, in to vojno stanje je trajalo par mesecev, in samo očetu se lahko zahvalim, da je posredoval v najhujših momentih, ker bi se drugače pobila. V družbo nisem mogel več, ker je bilo zame že prepozno - vrstniki so se me izogibali, ker sem bil asocialen čudak. Zadnji dve leti srednje šole, štiri leta faxa, nato pa sem spoznal, da mi preostaneta samo dve opciji: strokovna pomoč ali pa kokrški most na bivšo Planiko v Kranju, kjer sem živel.

5 let sem vsak teden hodil k psihiatru za študente na skupinske psihoterapije, da sem se začel učiti tisto, kar sem kot 11-letnik zamudil. Verjemite, bilo je izredno boleče, in le s hudimi mukami sem prebil začetni led, od koder je naprej šlo malce lažje.

In situacija danes? Razvil sem se v 29-letnega ateističnega samotarja, hudo zateženega racionalista brez čustev, z univeritetno diplomo kemijskega faxa, ki mi ne pomeni nič, živim na svojem, hodim v službo v razvoj neke firme, kjer se pustim izkoriščati, ker v svoji rani mladosti nisem imel priložnosti razviti obrambnega mehanizma pred ljudmi, ker nisem imel možnosti biti v stiku z njimi. Še vedno imam težave vzpostaviti uporabniku prijazen prvi stik, prijateljev nimam, samo nekaj dobrih znancev, imam pa nekaj, kar pri ljudeh zbuja grozo in strah - ogromno znanja in vedenja, kako le-to uporabiti, ki sem ga pridobil iz rarznoraznih koncev, kamor sem pobegnil pred kontrolo tirana. Ko si enkrat izločen in označen za čudaka, je izredno težko doseči nekaj, kar je za marsikoga samo po sebi umevno - biti sprejet in biti del množice.

EnaBiba, vidim, da si se nam danes pridružila, zatorej dobrodošla. Daj staršem prebrati svoje vprašanje in vse odgovore nanj, potem pa se pogovorite (še enkrat), ali je res smiselno brezumno vztrajati pri tiraniji, ali pa je počasi prišel čas, da dojamejo, da nisi več stara 3 leta in da je prišel čas, da začneš nabirati življenjske izkušnje v krutem svetu. Ne pričakuj, da Ti bodo kar naenkrat dovolili vse, ampak če so dovolj zreli - in po Tvojem pisanju domnevam, da so - se bodo pripravljeni dogovoriti za nek kompromis, po katerem bodo počasi počasi popuščali zavore, če le ne boš zlorabila njihovega zaupanja. Konec koncev si največ, kar imajo, zato Te tudi tako branijo. Je pa prišel čas, da začno razmišljati, kako naprej, da v svoji obrambi ne bodo začeli povzročati škode. Tebi, pa tudi sebi - poznam namreč precej primerov:

" ********* otrok nehvaležen, vse življenje sem garal zanj/o, zdaj, ko sem star, pa se zame še zmeni ne, še za rojstni dan in Novo leto pošlje le vizitko ..."

 

Srečno,

Andrej

30. jan 2010 20:27

In, ja, ker sem pozabil: krivda za današnje stanje je samo in izključno moja, ampak trdne hiše se ne da postavit na gnilih temeljih.

Še nekaj sem pozabil: ker nisem nikoli pridobil navade konzumacije alkohola, niti v zmernih količinah, in se mi še danes vse skupaj močno upira, so mi sedaj onemogočeni fizični poslovni stiki z Rusijo, kjer zavrnitev vodke v pozdrav vzamejo kot neopravičljivo žalitev.

 

Drejček Sporočilo je spremenil(a) drejcek dne 30. 2010 22:30

30. jan 2010 20:38

drejcek, vso pohvalo, da si tole spravil iz sebe. limonca26