Kako naučiti otroka pravilnega učenja?

29. jan 2010 14:54

Teka je napisal/a:

Vendelina jr. je napisal/a: Tistega izgovora, da je "učiteljica tako stroga, da nihče ne dobi več kot tri", pa ne gre jemati resno. Pa to je izgovor star toliko, kot je stara šola. Otrok hoče pač relativizirati svoj neuspeh in potem proda kakšno tako. Halo, a ve tega niste nikoli, ampak čisto nikoli naredile? No, vidite. Vaši otroci počnejo to isto. Vendelina jr. Sem bila na njenih govorilnih in je hudo težko dostopna. S tem ne opravičujem sina. Teka

Ja, verjamem da obstajajo tudi taki. Mi smo imeli eno tako, pri njej dlje kot do 4 nisi prišel, pa si lahko vedel še učbenik za leto vnaprej. Pa sem iz tistega predmeta na državnem tekmovanju osvojila srebrno priznanje, pri taisti učiteljici, seveda. Je rekla samo: "Na, vič, vič". Jelenckova

29. jan 2010 14:56

Joj, joj, kam smo zašli ... Najprej o tem - da ne bo pomote- kdo je jokal in stokal in metal zvezke v zid: otroka (jaz sem bila - spet prisežem - čist cool!! Potem pa še: trdim, da je marsikdaj v življenju treba narediti tudi kaj takega, kar ti ne paše, ti je težko kot hudič, te je strah, se čutiš nesposobnega.... Zakaj, povejte mi, bi pa otrok moral odrasti v prepričanju, da je življenje praznik, da se ni treba nikoli v življenju za nič potruditi ("bodo že starši uredili"), da če ne zmoreš brez truda, ti pa ni treba narediti,... ???? sonci

29. jan 2010 15:04

Japaja: morda tudi ( da sem v temo brcnil ), vendar v času mojega odraščanja, pri polovici očetov je bil vzorec : če je kaj denarja ( a tega je za ene tri dni ) se gr v gostilno napit,  del teh pol doma zganja patološko pretepanje iz Vendy- nega posta, una polovica, ki ni šla v gostilnu, je doma spala od zgaranosti ( takrat ni bilo tolko mašinerije kot danes, ljudje so bili res zgarani. Nobenega izobraženega ( ki bi bral knjige ) praktički ni bilo, pa tudi zgleda o tem ni moglo biti. Pa vendarle, iz te " soseske " je prišlo nakaj izobražencev  ( gozdni iženir, Inženir Agronomije, dva elektroinženirja, dva ekonomista baje en fizik, to vsaj nekje moji letniki, kakšno leto gor/dol )

ežoj

29. jan 2010 15:15

Nekaj sem se razgovoril, pa sm še to in naprej bom tiho: prvi letnik gimnazije, prva ura zemljepisa, učiteljica razlaga učni načrt, kaj se bomo učili, prvo je ( menda ) bilo na vrsti kroženje zemlje okrog sonca, letni časi. Una pa vpraša, če kdo ve kako pride do letnih časov. Vsi tiho, pa se jaz oglasim ( pa nisem jaz nikoli bil od "tistih ", ne vem kaj mi je bilo ). Pridem na tablo, narišem sonce zemljo, nagnjenost osi rotacije............... pojasnim vse, učiteljica je bila čist paf ( pa ni bila tako mlada, mal starejša je bila ). Od takrat sem jaz imel zemljepis, če nisem nič vedel štiri, če sem pa kaj vedel pa pet ( naj mi bo dovoljeno mal literarnega pretiravanja ).

ežoj

29. jan 2010 15:30

Če je situacija milo rečeno težka, je tudi to lahko zgled "kako pa jaz nočem". Pride v poštev pri rahlo starejših otrocih. Kar se šole in učenja tiče..spomnim se, kako smo na Tromostovju podpisovali za pravice otrok do šolanja. Moja dva sta bila z menoj in preden smo se podpisali, sta vprašala, za kaj točno gre. Nista mogla verjeti (takrat sta bila osnovnošolca, okrog 4. razreda), da veliko veliko otrok nima pravice do osnovne šole, da se niti podpisati ne znajo, kaj šele da bi znali brati. Doma smo se potem pogovarjali o tem. Najbolj se ju je dotaknilo to, da se z nepismenimi in nerazgledanimi ljudmi lahko pometa in dela z njimi kot s sužnji, pojma nimajo za kaj gre, ne znajo niti prebrati naslova odvetnika, ki bi jih mogoče zastopal, goltajo zdravila s pretečenim rokom uporabe..pa ne rabimo it v Kenijo, tudi tukaj, doma, pred našim pragom, se vrstijo nategi podolgem in počez, ljedje ljudem speljujejo hiše, ljudje ljudi ustrahujejo z nekimi frazami itd.itd.. Sem jima razložila, da je znanje največja moč in po tem nekako nismo imeli bistvenih problemov z učenjem. japaja

29. jan 2010 15:38

Če lahko še malo nadaljujem stranski rokav teme, bi še jaz pristavila svoj lonček na temo zgledov. Seveda se strinjam, da se učimo z zgledi. Ampak lekcije, ki jih iz tega potegnemo, so pa različne; včasih celo diametralno nasprotne. Nekdo, ki so ga v otroštvu pretepali, bo to počel tudi pozneje sam kot starš. Nekdo drug pa bo prav zato sklenil (in se sklepov tudi držal), da zato, ker so njega pretepali, ne bo nikoli dvignil roke nad svojega otroka. To je tisto, kar mene fascinira - od kje izvira ta različnost, kaj je tisto, kar vpliva na to, kaj bomo s svojo 'prtljago' naredili? A hvala bogu, da je tako, saj v tem je naša svoboda, a ne? Da lahko izberemo, kaj bomo s tistim, kar smo dobili in na kar nimamo vpliva, naredili.

29. jan 2010 16:11

Če se zavedamo, da znanje ni apriori omejeno, bo nekdo, ki bo res hotel, iz nesrečnega otroštva naredil vse, kar se da narediti, da bo ušel "usodi".

Na žalost so nekateri prfoksi sami po sebi bully-ji, torej ustrahujejo otroke in sami svojo impotenco (mislim inteligentno in moralno) stresajo na nič hudega sluteče mulce v šolskih klopeh. Včasih je dovolj, da en sam tak prfoks otroku, ki nima prave podpore doma, zagreni življenje.

Zato sem prepričana, da nikoli ni prepozno. Če nekomu ne gre matematika, je sigurno fantastičen v jezikih, ali ima zavidanja vredno umetniško žilico ali zna popraviti karkoli tehničnega v hiši.

Namesto, da se starši obsedeno koncentrirajo na en predmet, v katerem ima otrok slabo oceno, naj usmerijo dete v tisto, za kar je resnično talentirat.

 

Vanja

29. jan 2010 17:31

borka7 je napisal/a:

Če lahko še malo nadaljujem stranski rokav teme, bi še jaz pristavila svoj lonček na temo zgledov. Seveda se strinjam, da se učimo z zgledi. Ampak lekcije, ki jih iz tega potegnemo, so pa različne; včasih celo diametralno nasprotne. Nekdo, ki so ga v otroštvu pretepali, bo to počel tudi pozneje sam kot starš. Nekdo drug pa bo prav zato sklenil (in se sklepov tudi držal), da zato, ker so njega pretepali, ne bo nikoli dvignil roke nad svojega otroka. To je tisto, kar mene fascinira - od kje izvira ta različnost, kaj je tisto, kar vpliva na to, kaj bomo s svojo 'prtljago' naredili? A hvala bogu, da je tako, saj v tem je naša svoboda, a ne? Da lahko izberemo, kaj bomo s tistim, kar smo dobili in na kar nimamo vpliva, naredili.

Se popolnoma strinjam. Jaz sem recimo doma imela zgled kajenja. Oba starša sta kadila. Meni se je tako zagabilo, da nikoli nisem niti poskusila. Pa pravijo, da za otroke kadilcev velja, da sami postanejo kadilci.

Atina

29. jan 2010 18:42

terezija je napisal/a:

Pa v našiš šolah še vedno veliko pomeni ime in priimek in na kakšnih položajih so starši. Pa tudi pogovor pri učitelju, pri katerem ima otrok probleme vedno ni koristen. Naš je imel probleme z angleščino in ko sem šla k učiteljici je bila vsa medena, da se bo potrudila in sin je imel inštrukcije, ampak na koncu je bil vseeno popravc. Naslednje leto ista situacija pa nisem šla do učiteljice je na koncu pririnil na dvojko. En letnik je zaradi matematike celo ponavljal. Na poklicni maturi pa je na celi šoli dosegel najboljši rezultat.?????????????????? Veliko je odvisno tudi od smih učiteljev kako znajo motivirati učenca. Če je učitelju vseeno koliko jih nauči, je kmalu tudi vseeno učencem; samo eni se potrudijo za dobro oceno drugi pa ne. LP reza

V zadnjem odstavku je tudi dosti resnice, veliko je odvisno tudi od učitelja, saj če pride do menjave, se ponavadi pokažejo razlike v ocenah, velikokrat se ocene "zaobrnejo", pri nas so se k sreči na bolje. Ja pa vsakemu učitelju tudi ni všeč, če mu omeniš, da otrok hodi na inštrukcije, tudi to smo sprobal, je pa sreča, da tiste učiteljice ni več na šoli. Še bolj ga je imela na piki. anitram1 Sporočilo je spremenil(a) anitram1 dne 29. 2010 18:46

29. jan 2010 20:13

kje pa se opravljajo ta testiranja?

neika