30. jan 2012 17:37
Veš Mizarka, mene ni strah samo totalitarnih sistemov, strah me je tudi totalitarnih ljudi. Ki VEDO in bodo VEDNO vedeli, ne glede na argumente drugih ali nova dognanja. Res je, da sem bila rojena po povojnih pobojih in da o njih nisem vedela čisto nič skoraj do slovenske osamosvojitve. In sem bila potem (in sem še) zgrožena. A boja partizanov proti okupatorju in zvezdo pod katero so se borili, zaradi tega še ne bom blatila. In seveda ne v tem duhu vzgajala potomcev.
Zgodovina je kot politika - kurbirska. Pišejo jo mnogi, sčasoma obvelja tista, ki jo je napisal najvplivnejši. Včasih razmišljam, kaj bi Kristus, pa Mohamed, pa Buda.....naredili, če bi se vrnili na ta svet z vso svojo močjo? Pa druga velika imena zgodovine? Verjetno bi bili osupli nad zgodbicami v učbenikih.
V Jugoslaviji sem preživela dolga leta. Spomin mi še dela in nisem pozabila raznih neumnosti, ki smo jih morali početi, mahanja z zastavicami, vojnih filmov za vsak praznik, pa nabiranja zalog deficitarnega blaga v osemdesetih, potovanj po nakupih čez mejo....itd. Ampak vseeno me pa spravi v bes, ko smrkavec javno reče, da takrat nismo imeli niti toaletnega papirja. In rosno mlada mladenka po radiu pove, da za Elvisa Presleya v tistih časih nismo vedeli. Pa da sedanji predsednik vlade trdi, da smo bili "za železno zaveso" - mlajši je od mene, pa se je v moji mladosti dalo iti po vsej Evropi (dlje večini finančno ni zneslo), študentje smo hodili na prakso v tujino, le v kateri vukojebini, oprostite izrazu, je torej on živel? IN vse moje prijateljice so bile pri birmi, praznovali smo Božiče in Velike noči, kasneje se je poročalo cerkveno - in nobenega ne poznam, ki bi trpel zaradi tega. Ljudje niso mislili samo na svojo rit in so v raznih organizacijah (povsod pa res ni bilo treba biti v partiji) gradili lepše življenje zase in za potomce. Nikoli se nisem počutila zastraševano. Strah me je bilo kvečjemu gospodarske politike, ki je brez potrebe zavijala na čudna pota in zapravljala denar za spomenike. Govorim o navadnih, "malih" ljudeh. Takih, kot nas je tule gor, na forumu, verjetno večina. Ljudi, ki gremo kvečjemu na volitve, le izjemoma smo pa pripravljeni kandidirati, da ne govorim o zanemarljivi želji po ustanavljanju političnih strank. Zdaj pa stalno poslušam o tem, kako je bila zapostavljana ta ali ona skupina ljudi, verni še posebej, kako se ni smelo to ali ono, najbolj lena rit razlaga kako ji prejšnji sistem ni dal možnosti....kaj ko bi se zazrli vase in nehali s tem?
Seveda pa to ni veljalo za cvet naroda, intelektualce ki so gledali v prihodnost in so želeli spreminjati ne le svojo Krajevno skupnost, ampak družbo v celoti. Ker jih niso pustili govoriti in delovati, smo bili na izgubi vsi.Ti pa res lahko govorijo o zatiranju v tistih časih in mnogi so na žalost (svojo in našo skupno)ta razmišljanja in aktivnosti drago plačali. Bučar, Pučnik.....in podobni.Žal se mednje danes štejejo tudi taki, ki jih je država "zatirala" do te mere, da so izdajali knjige in študirali ali predavali na domači in tujih univerzah in doma solidno živeli..
Kaj hočem reči? Seveda je bil prejšnji sistem z eno samo stranko nedemokratičen. Ampak zato ne mislim pljuvat čez socializem (dajmo si že dopovedat, da komunizma nikoli imeli nismo, bila je le KP), ki je po moje sijajna ideja (približuje se ji Skandinavija, če tega ne bo uničil kapitalizem), ki so jo pokvarili kruhoborci vseh vrst in narodov. Taki, ki so v nadaljevanju v 20 letih pokradli in odvzeli tudi našo novo državo, kljub temu da ni totalitarizma. Ti bodo vedno generirali ta prepad med dvema polovicama naroda, da bodo med prepiri lahko kradli naprej. Zanimivo, da so najbolj trpeli taki, o katerih ne vemo nič, ki se nikoli sploh niso izpostavili, nič tvegali, nič naredili za skupnost. Bučar recimo ne čuti kakšne posebne potrebe po kritiziranju preteklosti. On je povedal kar je bilo treba, ko je bilo treba.
Meni danes moja domovina ni všeč. Po moje smo politično in gospodarsko zavozili in bojim se prihodnosti. Niso mi všeč stalne delitve, označevanje drugačnih, odrekanje pravic zdaj enemu, zdaj drugemu. Prav nič bolje pa se ne bom počutila, če bom zato srala napočez čez vso njeno zgodovino in otrokom razlagala, da smo živeli tako rekoč v koncentracijskem taborišču in trpeli 45 let. Ali smo (ste) čisto zares? Kaj če bi odrasli in zavihali rokave, počistili današnji Avgijev hlev?
Lisa
