Dan spomina na holokavst

Danes želim našo kulinarično skupnost spomniti, da je 27. januar posvečen spominu na holokavst. Tako so pred petimi leti razglasili v OZN. Danes je tudi 65-obletnica osvoboditve Auschwitza. Taborišče je osvobodila Rdeča armada.

V premislek vsem pa prilagam še pogovor z gospo, ki je Auschwitz preživela.

http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042333165

Vendelina jr.

27. jan 2010 10:15

Če morda niste gledali včeraj ponoči oddaje: http://www.rtvslo.si/spored/modload.php?&c_mod=rtv Težko je bilo potem zaspati! Ognjič

27. jan 2010 10:27

Ognjič, a bo tudi ponovitev? Niso lih normalni, da dajo tole ob 23ih. Mi se zdi pozno. Bi pa rada gledala. Ko si pogledaš nekaj takega, se zaveš, kakšno srečo imaš, da si tu in zdaj, da živimo v miru. Ne morem si predstavljat kako grozo so doživljali tej ljudje, mamice očetje, otroci, starši,... Grozljivo res. In kakšno voljo po preživetju so imeli, ... Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

27. jan 2010 10:31

Poglej v arhiv RTV, morda bi lahko tam videla oddajo. Ognjič

27. jan 2010 10:49

Sem bila v Auschwitzu in bi tja peljala vse srednješolce.

Pa film Deček v črtasti srajci si velja ogledati.

In nikdar pozabiti strahot vojne.

 

Mamamia

 

 

 

mamamia

27. jan 2010 11:02

Sama bila v muzeju spomina na holokavst v Izraelu. In menim, da bi si moral nekaj podobnega ogledati vsak zemljan. fresh

27. jan 2010 11:25

V internetnem arhivu RTV (gre za portal mmc) so žal samo oddaje domače produkcije. marijajak

27. jan 2010 14:03

Z vsem napisanim se strinjam, bi pa rada opozorila na vse sodobne holokavste, ki so se dogajali nedavno, oz. se ravno v tem trenutku. Ne morem da ne bi sočustvovala z vsemi tistimi Palestinci, ki so zgubili domove, svoje najdražje, imetje....in predvsem perspektivo v svojem in v življenju svojih otrok. In ki jih nekaznovano streljajo kot glinaste golobe - zgolj zaradi slabe vesti "velikih" držav, ki so bile neaktivne ko se je pobijalo med 2.svetovno vojno. In kako imenovati napad na neodvisno, suvereno državo, rušenje in ropanje njenih muzejev, bombardiranje bolnišnic, šol, stanovanj, pobijanje civilistov... Pa umik aktivne vojske, da se odpre možnost pobijanja civilistov (ki se seveda potem tudi izvede) In popolna ignoranca ob postopnem zasedanju ozemlja nekega naroda in njegovega potujčevanja s strani sosedne nacije Pa pobijanje, posiljevanje, izstradanje naroda zgolj da bi se polastilo zemlje, ki jo od nekdaj poseljujejo Lahko gledamo 50 -60 let nazaj in smo osupli in se sprašujemo kako je bilo TO možno, a slej ko prej si moramo priznati, da se nismo naučili NIČ. Vse se dogaja še naprej, še tega ne moremo reči, da smo Evropejci izvzeti. Lisa

27. jan 2010 14:40

Lisa, bravo! fresh

27. jan 2010 15:28

Lisa, a veš, da se meni n-krat zastavlja to vprašanje (kako se nis(m)o nič naučili). Samo, da se mi z leti frekvenca ponavljanja tega vprašanja zmanjšuje. To pa zaradi tega, ker mi je vedno bolj jasno: Če se ves čas ne ponavlja, kar se nauči, potem se pozabi. Velja to za WWII in velja za bistveno bolj trivialne stvari in velja za vse tiste vmes. Bom naredila eno digresijo stran od WWII.Se spomnim znanke, leta 1991 smo punce v mrzlem decembru silno demonstirale za 55. člen ustave (to je tisti, ki zagotavlja pravico vsakega da razpolaga s svojim telesom, od koder se potem vleče ustavna podlaga za prekinitve nosečnosti) in leto-dve kasneje smo bile silno angažirane pri pomoči beguncem iz BiH. No, znanka je imela takrat že dva majhna otroka (okej, je začela na faksu s tem in ga tudi naredila z obema otrokoma)....in danes ta dva človeka v zgodnjih dvajsetih nimata ne mnenja o razpolaganju s telesom (je širok sklop tega, kaj spada v to področje) in nimata mnenja o vojni v Bih (in tudi južnoslovanskih jezikov ne razumeta) in tako dalje in naprej. Njuna mati je pa po izobrazbi humanistka. Ne bi želela tule dajati sodb o njenem stilu vzgoje, ampak evidentno je, da teme, ki so njo okupirale, niso okupirale njenih otrok. Ker pač tega evidentno ni odkumunicirala z njimi. Ker to, kaj je zapolnjevalo njeno razmišljanje ni moglo zapolniti razmišljanj oseb zgolj zaradi tega, ker so pač skupaj živeli. Ljudje prevečkrat narobe predpostavimo, da se naše misli po neki čudni telepatiji širijo na osebe v našem krogu. Big mistake. Zato je pač potrebno ponavljati, da se bo materija prijela. Saj vmes se bo zdelo, da komu pošastno najedamo, ampak na dolgi rok se naša razmišljanja dotaknejo tudi drugih, samo komunicirati jih moramo. In tako velja pri sebi to premisliti in se o zadevi pogovarjati znotraj plemena. In seveda tudi povedai, da 6 milijonov pobitih Judov med WWII ne daje Izraelu nikakršne pravice in dovoljenja za to, da bombardirajo Gazo in zazidujejo Palestince v geta in to podobna tistim, v katere so nekoč pošiljali njihove prednike. Pa prav tako je treba imeti jasno mnenje da to, da žrtve tvoje skupnosti niso zadosti dober razlog za to, da se maščuje s kakšno samorazstrelitvijo, pri kateri so mrtvi tisti, ki so bili po naključju takrat tam. S takim početjem se ne doživi mučeništva in blaženosti v nikakršnem posmrtnem življenju. Je ni ne morale ne vere, ki bi kaj takega dovolila (obstaja pa n manipulacij obojega). Preden me ne zanese predaleč, mnenja sem, da je treba te teme ves čas misliti in premišljati v krogu svojih znancev in družine. To so konec koncev teme, ki nas, potem ko o njih razmišljamo in se pogovarjamo, bogatijo. Zaradi tega tudi sama na ta forum včasih prispevam kakšno družbeno relevatno in refleksij polno tematiko. Vendelina jr.

27. jan 2010 15:58

Točno tako je Lisa. Človeštvo znova in znova dokazuje, da ne glede na to, kar je bilo v preteklosti, sedanjosti in bog ve kaj nas čaka v prihodnosti, še vedno se najdejo načini, da se peščica močnejših ostudno znaša nad šibkejšimi, žrtve pa lahko nato prešetevamo v tisočih ali več. Bojim se, da ne bo kdaj ob omenjanju različnih novih orožij, najhujših pa bioloških, lahko nenadoma postane ves svet taborišče, mi vsi pa nemočni poskusni zajčki. Kje so meje? Že zdavnaj jih več ni. kara