6. jan 2010 10:17
Moje mnenje gre takole:
Ko je človek star osemnajst let, bi moral imeti v glavi neko idejo, kaj želi početi v življenju in kje se vidi čez deset let (v bistvu bi morali vsi polnoletni in opravilno sposobni imeti sliko o tem, kaj bodo/bomo) počeli čez deset let. In mi je totalno jasno, da osemnajstletnik na to težko odgovori in tudi kdo starejši na to težko odgovori. Ampak kaj potem, če je težko? Če bi bilo lahko, itak ne bi bilo zanimivo.
Skratka, kolegici, ki ima načrtovan tale "razgovor" s hčero: Naj bo hči aktivna. Naj si zamisli, kaj bi rada počela. Naj si zamisli, kako bo čez deset let služila denar in kako ga bo nekaj dala na stran in kako bo plačevala položnice (naj kar izvoli tole vaditi, računske vaje so zaželene). Naj si zamisli, katero karierno pot (v okviru znancev in družine) bi želela posnemati. Naj razmisli, kdo ji predstavlja poklicno/karierno avtoriteto in naj ga vpraša, kako naj se loti (vsak spodoben človek rad odgovori na vprašanje mladega človeka o poklicu in nasvetu). Skratka, naj bo mladinka pri tem proaktivna in naj jo starši pri tej proaktivnosti spodbujajo. Njeno odraslo življenje se začenja in v odraslem življenju si bo morala sama trasirati pot.
Meni se zdi kontraproduktivno "iskati profile poklicev", ker "otrok to rabi". Kdo postavlja traso tule: junior ali starši? Ker starši, predvidevam, poklic ŽE imajo. Tudi se mi zdijo kontraproduktivna iskanaj "faksov, ki so bolj lahki" (takih NI), pa zdi se mi kontraproduktivno iskanje "faksov, ki dajejo poklice" (ker takih tudi NI).
Fakultete dajejo zgolj in samo znanje, ki omogoča mlademu človeku, da postane vešč v intelektualnem delu. In to na področju, ki ga zanima. Potem pa skozi življenje itak sledi masa dodatnih izobraževanj, postdiplomcev, sprememb karierne usmeritve...itd.
In ko sem rekla na začetku, da si naj mlad človek začrta, kaj želi početi čez deset let: materialna resnica je sicer takšna, da tistega, kar smo si želeli pri osemnajstih, pri osemindvajsetih sicer nismo 100% počeli. Ampak nekaj, kar smo si močno želeli pri 18-ih, je bilo blizu našega delovnega področja tudi pri 28-ih. In 38-ih. In bo tudi v nadaljevanju.
Če ima človek močno predstavo o tem, kaj želi početi, potem bo to - ali pa vsaj v tej smeri nekaj podobnega - tudi počel. Deficitarni poklici gor ali dol. Če pa te predstave ni, je pa totalno brezveze. Nezainteresiran človek z iskano izobrazbo ponavadi ne naredi vtisa na kadrovsko službo.
In še nekaj o "potrebnih pikah za ta in ta faks"....Sama sem imela srečo, da v mojem času ni bilo te diktature "potrebnih točk". Ampak še večjo srečo sem imela zaradi tega, ker so nas srednješolski profesorji večinoma spoštovali in nam povedali, da se ne učimo zaradi ocen, temveč zaradi znanja. In povem vam, najstniki najkasneje do 17. leta to modrost razumejo. Če se jim začne razlagati to pri 14-ih, se jih to v treh letih prime. In smo se s to logiko nekako prebili čez srednjo šolo (in glej ga zlomka, ocene so se nam izboljšale) in čez fakse (vsi sošolci in sošlke iz gimnazije so faks tudi naredili) in celo zaposleni smo.
Skratka, dajte, povejte svojim otrokom, da se učijo zaradi znanja. Če začnete dovolj zgodaj, bodo to tudi dovolj zgodaj razumeli.
Vendelina jr.