13. dec 2009 19:32
ja, ste se že zvečer, ob koncu dneva kdaj vprašali koliko pohval in koliko kritik ste tisti dan podelili svojim ljubim ljudem - možu, ženi, otrokom? Jaz sem se odločila, da se glede tega tudi sama popravim ali pa vsaj izenačim kritike s pohvalami - se mi zdi, da v teh predprazničnih dneh, ko smo v službah vsi še bolj obremenjeni kot običajno, doma samo sproščamo te napetosti in se spravljamo nad svoje bližnje in jih kregamo, pa čeprav za tekšne malenkosti, ki skoraj niso vredne pozornosti. Moram priznati, da vsak dan koga pohvalim, je pa tudi graj veliko. To so moja opažanja v svoji družini pa tudi marsikje drugje, po domovih ali mimogrede, v trgovinah... Mene pa zanima kje boš pridobil samozavest, če ne od samega sebe? Če sam sebe v nič daješ, ti tudi hvala drugih nič ne pomeni in ji ne verjameš. Samozavest je odsev naše podzavesti, našega mišljenja in se kaže že na našem zunanjem videzu, na našem obnašanju. .. V službi nihče ni radodaren s pohvalami, pa sama sebi velikokrat rečem: naredila sem najboljše kot sem znala in če bi bila še enkrat v takšni situaciji bi isto ravnala . Tako je prav, dobro sem naredila . TAko ohranjam samozavest, kajti znašla sem se že v položaju, ko sem se počutila ničvredno in da mi ne gre nič od rok, pa ravno tako kot nihče ne vidi tvojega truda, ne vidi tudi krize, ki jo preživaljaš. Zato sem se odloćila, da če sama ne bom poskrbela za svoje duševno zdravje tudi noben drug ne bo. Ljudje smo različni, in ni človeka, ki ne sliši rad pohvale ali vzpodbudne besede. Veliko lepše je od družine slišati: Joj, kako je bila mami danes pridna, kot pa da po celodnevnem razdajanju zvečer slišiš: Ja, zakaj pa ni še posoda v pomivalnem stroju? Kje naj pa sedaj kruh režem? Te besede sigurno vplivajo na samozavest posameznika in tudi odnose in vzdušje v družini. Malo sem zašla iz teme, ampak zadnje čase veliko spremljam ralične forume o odnosih v zakonu, v družini, med prijatelji,... in povsod pridemo do zaključka - kar seješ, to žanješ. kleo