6. dec 2009 22:27
Draga rimljanka,
poprečni zadrževalni čas vode je v telesu pač daljši od tistega, ki poteče med pitjem in lulanjem. V tem času voda nekje je in nekaj počne. Lahko sicer leno preži v otečenih gležnjih in samo čaka, da jo spet odplakne ven. Lahko se pa zaplete v vse mogoče biokemijske pustolovščine - ker ni biokemijske reakcije brez vode - in, glej ga zlomka, hočeš nočeš se znajde v produktih teh reakcij, ki gradijo celice, encime, hormone, ja, še celo v kosteh je je nekaj..... in čez čas vsa ta čuda narave odmrejo ali razpadejo in pri tem že spet, hm, nastne tudi voda. Ta lahko zdrvi naravnost proti ledvicam in ven na sveži zrak, da jo predelano popije kdo drug (saj ti zanesljivo poznaš tisti vic, ki ga tako zelo radi pripovedujejo v Nemčiji, pa tako zelo neradi slišijo na Nizozemskem, namreč, da je vsaka voda, ki jo Nizozemec popije, prej šla skozi najmanj tri Nemce), lahko jo pa spet pohopsa kaka pohlepna celica ali kaj in cel cirkus se začenja znova. In znova in znova in znova, tako pač dela statistika, nekaterim H2Ojem uspe uiti na svetlo po najkrajši možni poti od grla do mehurje, nekaterim pa zlepa ne. Temu se reče "water cycling", pa prevedi to kako hočeš. Se priporočam za primernejši ali pravilnejši izraz in ga bom z veseljem uporabila tudi pri delu.
Kaj je novoslovenščina, pa ti zanesljivo veš. Vsaj morala bi. Nas so to naučili v gimnaziji, zdaj pa, se mi zdi, lahko vprašaš že koga iz zadnje triletke osnovne šole.
Lep pozdrav,
Sonja