13. okt 2009 11:53
Portnoyeva tožba je roman Philipa Rotha. Ki letos SPET ni dobil Nobelove nagrade za literaturo, predvsem zaradi tega, ker je Američan. Ker ta nacija pobira na ostalih področjih, imajo na literaturi manj šans....
Napisana je v obliki pripovedi judovskega (tako se bolj pravilno napiše, so mi razložili moji judovski znanci) pacienta pri terapevtu. Pripoved teče od otroških let, ko judovska mati najeda celo familijo (sva nekoč s proxy rekli, da bi to obvezno morale prebrati vse mame, da bi videle, KAKO najedajo, in da so presunljivo grozljive paralele med slovensko in judovsko materjo),potem se ta pripoved nadaljuje v puberteto, kjer se glavni junak pred najedanjem svoje mame zateka v intenzivno masturbiranje (neverjetno iskreni opis, kam vse lahko kaj špricne), kasneje se temu najedanju pridruži še oče. In ima junak na eni strani najedanje mame in očeta, pred katerim se zateka v silno fantaziranje o seksu z goyin (nejudinjo) in ga potem nejudinje silno vznemirjajo in ves čas fantazira o njih, kvalitetnega odosa pa ne more vzpostaviti z nobeno žensko. Nekje v ozadju pa ves čas teče najedanje z judovskimi pravili, ki so "ta prava" versus goyische (bela, nejudovska) pravila.
In je v bistvu logično: judovska diaspora je obstala toliko časa ravno zaradi tega, ker so prakticiral močna pravila, ki so jih ločevala od ostalih etnij (so pač upočasnila asimilacijo), v dvajsetem stoletju pa so ta pravila postala čisti pain in the ass. In je tudi razumljivo, da je v dvajsetem stoletju marsikateri jud ravno z umetnostjo presegel ali pa se oddaljil od sveta dušečih se pravil in je svoj talent podaril množici. Hvala za Hollywood, hvala Woody Allen, hvala Seinfeld, hvala Robert Zimmerman (Bob Dylan)...in še mnogim.
In seveda tudi Philipu Rothu. Čeprav, za začetek svetujem branje Človeškega madeža, je nekekako lažje od Portnoya. Pa Ameriška trilogija je tudi super.
Totalno sem zašla s teme.
Vendelina jr.