30. sep 2009 22:34
Ežoj, sem bila enkrat že na vratih v marico, ja, ker sem preveč kokodakala in se zavzemala za človekove (so res hoteli enega fanta noter strpat, ker se je delal gluhega na njihovo preglasno zasliševanje - "ime, priimek, stanujoč, ime očeta..." - in je vsakič rekel "ne razumem, a lahko ponovite?") pravice, pa sem glasno prebrala miličnikovo številko s šnole njegovega pasu in mu povedala, da imam dober spomin za številke in da se ne bo dobro končalo zanj. Kaj češ, sem bila mlada in pogumna.. in glasna, da je čim več prič vse to videlo in slišalo.
Ja, Mamamia, vitrine so bile iz ultrapasa in steklenih levo-desno pomičnih vratic z luknjo za prst, kamor se ti je lahko prst zataknil in so bile tiste vitrine zato vedno na pol odprte..
Smo včasih veliko potovali z vlakom (tudi zdaj ga uporabljam iz nostalgičnih vzgibov) in meni so bili ti kolodvori s čakalnicami in buffeti in restavracijami in kioski in z vsemi tistimi ljudmi, ki so (smo) prestopali,vedno poleg tržnice, pokopališča, zakotne oštarije in bifejev dvomljivega slovesa in izgleda, destinacije, ki sem jih morala obvladat. Poleg ostalih kulturnozgodovinskih znamenitosti seveda.
In ni čudno, da je veliko dobrih komadov posvečenih vlaku, za Adria Airways song pa še nisem slišala (recimo Ne naginji se kroz prozor, putuj Selma...)
Sori, sori, luna gre gor, mal me meče, dejmo it nazaj v sedanji čas in na jajca (kako simbolično
japaja
Sporočilo je spremenil(a) japaja dne 01.okt 2009 07:21