V veliki stiski sem

OPOMBA: Prijateljica ni prijavljena na KulSlo, zato piše pod mojim nickom

Lep pozdrav

Morda je med vami kakšna pravnica, socialna delavka ali kdo, ki je imel enake / podobne težave.

Torej, v tretjem mesecu nosečnosti me je zapustil partner. Celo nosečnost nisva imela stikov, sedaj pa je otrok star dva meseca in mi bivši kar naenkrat ne da miru. Po vsej sili želi priznanje očetovstva, čeprav mi da jasno vedeti, da za otroka ne misli skrbeti. Grozi mi z DNK analizo krvi, da bo šel na CSD in izsilil testiranje, da on ima pravice.

Žali me, me spravlja v slabo voljo, jok. Polno dojim in posledično otrok vse moje stiske čuti, prejoče mi večino dneva, cele noči ga imam na rokah, sem neprespana, izmučena, ne morem normalno ne jesti ne piti, čeprav se zavedam, da s tem delam škodo sebi in otroku.

Z živci sem na koncu. Sploh si ne predstavljam, da bi oče otroka izsilil stike, saj ga dojim, otrok ga sploh ne pozna, ne pozna njegovega glasu, njegovega vonja in ko sem mu to omenila, je rekel, da kaj kompliciram, saj otrok nič ne čuti. Hallo???? Mi je celo predlagal naj kakšno knjigo preberem, kajti njemu se zdi da nič ne naredim prav, vpričo otroka vpije name in mi meče naprej marsikaj kar me boli v dno duše, prav išče besede s katerimi bi me maksimalno užalil, našteva mi le svoje pravice, ves čas zahteva podpis očetovsta, ureditev preživnine, želi si predpisanih sikov z otrokom.

Zanima me kako je s stiki, če je otrok v bistvu še zelo majhen, dojenček, polno dojen? Kako sploh potekajo takšni stiki med dojenčkom in očetom? Ali obstaja zakon ali kakšen predpis, ki očetu daje pravico oz. mater lako prisili, da pošlje otroka na DNK analizo? Kaj če jo mati zavrne?

Groza me je prihodnosti.

Za vaše morebitne predloge, mnenja in nasvete sem vam že vnaprej hvaležna.

mamica03

16. sep 2009 18:44

Moja pot bi bila, čimprej, na policijo in na CSD. Iz prve roke se najbrž vseeno največ izve. In seveda tudi lahko marsikaj pojasni.

rimljanka - zasebno mnenje

16. sep 2009 18:53

Nisem strokovnjakinja, ampak tole se mi zdi grozno. Ali to ubogo dekle nima nobene družine da bi ji stala ob strani? Ta čas sam po sebi, hormoni, neprespane noči...vse skupaj res ni primerno še za prepiranje in grožnje. Vendar naj prijateljica vseeno premisli situacijo - OK, tip jo je zapustil. Užaljena in prizadeta je - vsaka bi bila. Ampak je pa vseeno otrokov oče. Otrok ni (draga) igračka, je oseba s svojim značajem, potrebami, svojo življenjsko potjo. Zakaj ne bi imel očeta? Zato ker je strahopetno zapustil njegovo mater? Kaj pa če tip vseeno ni strašna baraba in mu je otrok pomemben? Čeprav je sedaj moderno drugačno mišljenje - slej ko prej tudi otrok rabi očeta. Večina očetov, ki "nalašč" zahteva stike z otrokom da bi nagajali materi, se jih tako ali tako kmalu naveliča če jim mati ne nasprotuje. Vse skupaj jim je v veselje le dokler se mamica boji. Na mestu tvoje prijateljice bi rekla samo - "v redu, priznaj otroka, plačeval boš preživnino in imel starosti primerne stike z njim. Predvsem pa spokaj izpred mojih vrat in se vrni s primernim odnosom in kulturnim obnašanjem." Lisa

16. sep 2009 19:16

Jaz pa mislim da tisti ki najbolj vztraja na neki zadevi, se potem ohladi in premisli.Prav tako se bo najbrž tudi tvoj... Poišči pravni nasvet, to je najboljša pot, mogoče pa je med nami kakšna socilana delavka, ki ti bo znala razložit postopek. petardica

16. sep 2009 19:28

Draga mamica03, vsakdo razume tvojo bolečino, jezo, užaljenost in izčpanost - ampak tvoj otrok nima nič s tem, preprosto potrebuje starše in ima pravico - do obeh. Take življenjske zgodbe so ponavadi precej komplicirane in imajo več plati, najmanj tri...... S stisko, v kakršni si, se ne moreš spopasti sama. Potrebuješ pomoč, zato čimprej upoštevaj rimljankin nasvet in si jo poišči, takoj, ker ti pripada! Saj vem, da ti ta hip zveni obrabljeno - ampak s časom bo šlo samo na boljše, boš videla. Veliko sreče, veliko dobrih živcev, in lep pozdrav! Sonja

16. sep 2009 19:59

poglejta si forum ringaraja, kjer je veliko takšnih zgodb in tudi kako v takšenem primeru odreagirati oz. na koga se obrniti kleo

16. sep 2009 20:04

Vsakič, ko pride, pokliči policijo. Povej, da se ga bojiš, da te je strah in da ga naj odstranijo. Obstaja možnost, da mu prepovejo približevanje.

Pojdi na CSD in povej, kaj se ti dogaja, da bodo tudi oni posredovali pri policiji.

To, kar počne oče tvojega otroka, je NASILJE. Nisi ga dolžna trpeti zaradi nibenega razloga, prav tako ima tvoje dete pravico, da odrašča v mirnem in zdravem okolju, ki ga tip očitno ni sposoben.

Žal so nekateri očetje samo darovalci spreme, svojo, kao pravico očeta, pa izrabijo za nasilje do matere, dete pa nima od tega nič. Vsekakor je potrebno urediti, da ne bo prihajal, kakor se mu zdi. Tvoje stanovanje je nedotakljivo in vanj nima vstopa.

Torej: CSD, policija in tvoja samozavest. Tvoja prva dolžnost je, da otročila obvaruješ pred slabim okoljem. In če to pomeni tudi izključitev očeta, ni nič narobe.

F r i n a

Sporočilo je spremenil(a) frina dne 16. 2009 20:05

16. sep 2009 21:16

Moje mnenje marsikomu ne bo všeč, ampak ga bom vseeno zapisala:

prav zanimivo bi bilo slišati še očetovo zgodbo. Kakor je že ena zgoraj napisala, vsak ima svoj kot videnja. Ne vem, zakaj mamica otročka pravi, da ji oče njenega otroka "grozi" z analizo krvi, da bo "izsilil" testiranje. Če se hoče prijaviti kot oče, to (na prvo žogo, se mi zdi), ni nič napačnega. Koneckoncev otrok rabi marsikatero stvar in veliko lažje je, če tudi oče plačuje. Nakar mami pravi, da si sploh ne predstavlja, da bi oče izsilil stike, saj ona detece polno doji. Ne vem, zakaj zaradi tega ata ne bi smel videti otroka. To, da ne pozna atovega vonja in njegovega glasu - saj otrok tudi vonja drugih ljudi in njihovega glasu ne pozna, pa bodo vseeno prihajali v njegovo življenje.

Kakor so že predhodnice zapisale - CSD in policija, če je res vse tako, kot praviš. Ampak jaz pa vseeno malo dvomim. Sem že preveč zgodb slišala in tudi videla, da bi verjela, da je prava resnica in pravica le na eni strani.

lp

cervus

16. sep 2009 21:43

Tudi jaz mislim, da ima otrok pravico do obeh staršev. Priznanje očetovstva-hvala bogu! Naj čimprej podpiše, preden si premisli! Otrok bo slej ko prej hotel poznati očeta, pa če imaš ti o njem še tako slabo mnenje. In naj si o očetu ustvari lastno mnenje- ne blati ga, premisli, kaj je primerno za otrokova ušesa, ko bo malo večji.

Druga stvar so pa stiki- grdo rečeno, ampak če sta se razšla tako zgodaj v nosečnosti, bi lahko izbrala tudi drugo pot. Če si se odločila otroka obdržati, si s tem nepreklicno sprejela, da bo otrokov oče vedno del tvojega življenja. Ne moreš imeti samo otroka. Če je oče res takšen, kot pišeš, bodo stiki pač nadzorovani. Nihče ti ne bo naložil, da daj dojenčka vsaki drugi dan očetu. Lahko ga pa nahraniš in ga morda potem on poujčka, podre kupček in še previje? Mogoče se bo izkazalo, da je grozno slab partner, pa zelo ljubeč oče... Mogoče bo pa, ko bo prvič pobruhan, spoznal, da to ni zanj in boš imela nekaj časa mir...

Kakorkoli, moj oče je že mrtev, je bil pa strašen nepridiprav, približno take sorte, kot ti pišeš. Večkrat je posredovala policija, stiki so bili nadzorovani... Ampak bila mi je dana možnost, da sem ga spoznala, si ustvarila lastno mnenje, vedela, od kod izviram... In se mi zdi to prav.

Prijateljica je pa živela tako, kot hočeš zdaj narediti ti. Vse življenje se je spraševala, kdo je njen oče, mamo obsojala, ker ji je prikrivala podatke in skrivala očetova pisma... Mama je živela vse življenje v strahu, da bo hči vseeno našla očeta... Obe sta imeli zagrenjeno življenje, dokler punca v poznih 20. letih ni končno uspela najti očeta, se nekajkrat dobiti z njim in si ustvariti svoje mnenje. Spoznala je, da je njen oče res ničvrednež, vendar je nepopisno srečna,  da ga pozna. In mami je po skoraj 30 letih skrivanja odleglo, ker je konec skrivanja. Punci je dala vsa očetova pisma, ki jih ta še ni našla in priznala, da je ravnala narobe...

Še enkrat premisli, odloči se po svoji vesti, prva pot pa naj bo vendarle Center za socialno delo.

Pa ne skrbi, sčasoma se vse uredi, če je dovolj volje in potrpežljivosti.

 

Vso srečo in mir vama želim.

Sporočilo je spremenil(a) čoko dne 16. 2009 21:49

16. sep 2009 23:17

Zaradi svojih izkušenj lahko povem, da je tale zgodba podobna eni drugi.

V resnici sem prepričana, da otrok za zdrav razvoj potrebuje oba roditelja. Tako je primerno.

Ni pa primerno, da ga doji ustrahovana mati in da se do očeta, ki vnaprej pove, da za otroka nima namena skrbeti, ne moremo obnašati kot do nekoga, ki ima pravice. Najprej ima dolžnost, da za otroka skrbi, šele potem lahko razpravljamo o pravicah.

Nekaj mi pravi, da gre za precej mlado dekle, ki je najbrž v veliki stiski. Vprašanje je, kakšne so okoliščine, v katerih je rodila otroka, kako je sprejela to njena družina, ali ima službo. ZA njo je hudo razočaranje, saj jo je zapustil nekdo, ki mu je zaupala in to šele potem, ko je bilo za morebiten abortus prepozno. Zato odločitev za otroka ni samo njena, otroka je potem pač morala sama donostiti in roditi, čeprav bi se v pravem času odločila drugače.

Materinstvo prinese poleg radosti tudi skrb, dodatne stroške in zaskrbljenost glede prihodnosti. Če pomislim, da je mati brez zaposlitve, da se ne more opreti na pomoč staršev, da je sredi šolanja, da je otrok naporen in da težko prenaša materinstvo, verjamem, da ji je že brez tega hudo. Potem pa se na vratih pojavi nekdo, ki od nje nekaj zahteva. Grozi ji, da ji bo vzel otroka, ki ga še doji. Kdo pa ji je povedal, da dojenega otroka ni mogoče podajati kot štruce kruha. In mamica je to grožnjo vzela zares, saj nihče ni zagotovil, da to ni mogoče. Še v blonišnico gresta mati in dojenček skupaj.

Druga zgodba je ugotavljanje očetovstva. Očitno očetovstvo še ni urejeno in mamica ima pravico, da ne pove, kdo je oče otroka, sploh če misli, da bi to otroku škodovalo ( in v tem primeru mislim, da bi mu res). Če bi želela to urediti, bi to že povedala.

Moški, ki misli, da je oče otroka, pa ima pravico, da vloži tožbo za ugotavljanje očetovstva in v primeru, da mati trdi, da otrok ni njegov, zahteva, da se opravijo preiskave, med njimi tudi krvni testi. In s tem postopkom grozi, ker očitno postopek pozna. To pa ne pomeni, da se mama testa boji, ker ni zanesljivo, da je pa res oče, kot bi kdo hotel kdo razumeti.

Šele potem, ko bi bila sodba zaradi ugotavljanja očetovstva pravnomočna, za to pa je treba kar nekaj časa, če že ne let, se dogovorijo pravice in dolžnosti očeta. Med pravicami so stiki z otrokom, med dolžnostmi pa preživnina, ki jo je tip že vnaprej odklonil in mu gre samo za to, da bi materi nagajal in oba vznemirjal.

Ne glede na to, da ima otrok pravico vedeti, kdo je njegov oče, ima tudi mama nekatere pravice. Pravico, da tega ne pove iz kateregakoli razloga in ta je tu očiten, pravico, da ji nihče ne grozi, da ji bo malega otročka vzel in odpeljal samo zato, da jo bo prizadel in da je prisiljuje, da naj ga deklerira kot očeta zato, da bo imel samo pravice, preživljat pa ga itak ne misli.

Pravne rešitve so tu nekje vmes.

Poznam otroke, ki niso nikoli spoznali svojega očeta in med njimi je bil tudi moj ata. Zgodbe, kako so ga iskali in hrepeneli po njem.

Poznam pa ogromno zgodb, zaradi katerih sem prepričana, da bi bilo bolje, če oče nikoli ne bi prišel stik s svojim otrokom, ki ga tudi ni hotel, ker je naredil veliko škodo že v rani mladosti.

Odločitev je materina in naj pretehtajo koristi otroka.

F r i n a

16. sep 2009 23:36

mogoče bi bilo zanjo manj stresno, če bi se vsaj skušala sprijazniti in se ne z vsemi štirimi braniti očeta. torej bi bilo manj stresno tudi za dojenčka bannanna_v_slo ;)