7. feb 2014 9:00
Ne vedoč za smer, v katero je šla tale tema, ravno danes sem kolegici iz kulinarike v ZS omenilda, da je po 45. letu vsse bolje in da je vsak dan boljši.
Zdaj, če ima tole kaj veze s tem, ali se hodi v Parmo ali ne, je drugo vprašanje.
Je pa tako, da gre človek v gostinski obrat po hravno in po druženje in tudi po nek sklop simoblov in spominov in kar je še tega. Sama nisem kakšna blazna fenica pic - če jo jem, jo jem po smučanju (paše, samo ne tega početi v Avstriji), v Lj. pa na centrskih lokacijah. In grem tja vedno z osebami, s katerimi imamo neke skupne teme, skupne spomine (vključujoč tudi simpatijo, ki se je razvila po eni junijski plohi in smo šli v Foculus na pico, da ne bi bili mokri). Skratka, če je v hravni, pa v kavah itd....tudi to, potem je okej. Če pa kdo išče zgolj gostinski lokal bo pa, prossto po MBrandu, ostal prazen, neodvisno od polnosti želodca.
Hm, je pa treba do te modrosti enkrat priti. V dobro vseh bolj-ali-manj vztrajnih je fino, če se do te modrosti pride enkrat around forty.
Tko je shvatio, shvatio je.
Vendelina jr.