Kaj je prav

31. avg 2009 5:03

Vendy, dobro povedano.

Draga Dari, ljudje so po večini manj odkritosrčni kot se zdi in mnogi bodo na skrivaj veseli tvojih težav. Sumim da zato, ker se jim bodo njihove lastne težave v primerjavi s tvojimi zdele majhne.

In potem so tukaj zavistneži. Če imaš življenje urejeno in brez nepotrebne drame boš od slednjih sigurno slišala “Lahko tebi, ti vse kar pade v naročje”. Karkoli že, zdi se da ne prvo ne drugo ljudem ni prav.

Zato previdno, koga prosiš za nasvet. In ne razlagaj svojih težav vsakemu znancu, ki ga srečaš na cesti. To drugo je godrnjanje in verjemi, nihče ne mara tistih, ki se samo pritožujejo.

 

Dejstvo je, da imamo vsi vsaj občasno težave in takrat, ko misliš, da si res v stiski se spomni koga, ki je uspešno prebredel kakšno resnično življensko tragedijo. Takšnih inspiracijskih, resničnih zgodb je povsod polno.

Za konec ti lahko povem samo moj, že kdaj omenjen (mislim da) univerzalen nasvet. Problem je samo razlika med dejanskim stanjem in med idejo ali željo, kako bi nekaj moralo biti. Označi problem, poglej, kaj bi rada in naredi vse, kar je v tvoji moči, da boš prišla na cilj. Če je težava v družini, boš morala sesti za mizo s svojim partnerjem. Če bosta imela enak cilj v mislih, pot kako priti tja, ni pomembna.

 

Kar naenkrat te bodo znanci zavistno gledali, kako imaš vse pošlihtano. In to je lahko presneto dober občutek.

Vanja

31. avg 2009 8:04

Vendelina jr. je napisal/a:

Pa tudi čisto vsak dan našega novorojenčka vesoljnega fourma ne zanima tako zelo.....zato o tem ne pisarmo v tematiki o čiščenju pečic... Vendelina jr.

Za take stvari so čisto posebni portali in forumi.... Lp! Moycaa

31. avg 2009 9:20

Čao, meni pa gre pri ljudeh močno na živce sprenevedanje in olepševanje reči... da kao živijo v nekem idealnem svetu in okolju in to miselnost uturavajo tudi tebi... Jaz pravim, povej kot je, pa ne neki glumit gljive in se pretvarjat, da je vse rožnato in popolno... bhhhh... živce mi para tole, zadnje čase pa čedalje bolj, ker sem vsak dan 8 ur v družbi take osebe... Lep pozdravček, S. (http://nevemkaj.moj-album.com/album/10877539/)

31. avg 2009 11:30

Anomis je napisal/a:

Čao, meni pa gre pri ljudeh močno na živce sprenevedanje in olepševanje reči... da kao živijo v nekem idealnem svetu in okolju in to miselnost uturavajo tudi tebi... /)

Vsak je bil kdaj v fazi, ko se nekaj, kar si je močno želel, ni izšlo tako, kot naj bi se (kot je bilo željeno). In takrat človek tak etapni neuspeh doživlja kot svoj življenski neuspeh (oziroma, če mi tole ni uspelo, sem luzer in tudi ostali dosežki niso nič vredni) in ta stiska je močna in potem se psiha malo zateče k olepševanju resnice in potem se tudi malo verjame, da je resnična olepševana verzija. Drug razlog za takšno obnašanje je tudi to, da ljudje veliko energije vložijo v kreiranje svojega idealnega sveta, v katerem se počutijo varne in potem zavestno mižijo pred vsem, kar bi njihovo idealno sliko utegnilo popacati. Ampak en dan se vsakomur zgodi, da se mora pogledati v ogledalo in pogledati sebe in svoje življenje v resničnih barvah. In potem po začetnem šoku ugotovi, da sploh ni tako slabo. Da recimo, če mu kaj ne gre (ne zasluži toliko, ni najboljši v partnerskih odnosih, nima ravno izdelanih idej o vzgoji otrok...dodaj po želji) optimalno, to še ne pomeni, da je totalno zavožen primer. In ugotovi, da so v njegovem življenju čisto zanimivi ljudje, ki ga kljub temu akceptirajo. Ali pa ravno zato. In če ima kaj pameti, začne ceniti to, kar ima. In se ne sesuva zaradi tistega,česar nima. Če je pa pameti bolj malo, se ta proces upočasni do zaustavi. In se do nezavesti olepšujejo zadeve in ljudje postanejo počasi žrtve svojih kreacij. Meni se sicer zdi škoda energije za razburjanje zaradi tega, če je nekdo v nekakšni iluziji in zanikanju. Ker mi je popolnoma jasno, da ne morem narediti čisto nič, da bi se ta čas, ko je v zanikuanju in iluziji, skrajšal. To je proces vsakega posameznika. Vsak ima pravico do svojih iluzij, jaz imam pa popolno pravico, da izberem, koliko časa bom prenašala iluzije nekoga drugega. In svoje tudi. Čeprav te relatvino hitro pospravim. Brez forumov. Vendelina jr.

31. avg 2009 12:26

Ma ja, tako kot z obleko in ličenjem zakrivamo svoje pomanjkljivosti in izpostavimo prednosti, tako se mi zdi, naj bi bilo tudi z obnašanjem. Gola ravno ne hodim pred vsakim in če sem na nudo plaži, bom brez, če sem v zimskem kopališču, bom v enodelnih kopalkah, če sem pa v Riu, bom pa...no, tam težko konkuriram (sem pa izven konkurence, tudi prav ) Nekomu, ki ima polno rit vsega, ne bom razlagala, kako jaz nimam, ker ne bo razumel. Nekomu, ki žaluje, ne bom razlagala o fešti. Pa sem iskrena in direktna oseba, a iskrena sem prevsem do sebe, direktna sem skoraj do vseh, je pa sprenevedanje in laganje ena grda zanka. Kaj hitro pozabiš, kaj si pred časom povedal, zato je dobro, če govorimo resnico. Je pa potrebno v življenju prebrati nekaj knjig in si razširiti in obogatiti besedni zaklad in potem imamo dovolj materiala, da stkemo zgodbo, ki ni jambranje ali godrnjanje in tudi slabo izkušnjo ali problem lahko povemo tako, da je zadeva lahkotna in se lažje gre naprej. Kolikor imam sama izkušnje z določeno vrsto resnicoljubnosti in razgaljanja ljudi, zna biti to za okolico obremenjujoče. Na koncu še celo nekateri pridejo do tega, da jih nihče ne mara, ker vse povejo po resnici. V življenju mora biti malo intime, skrivnosti, igre, diplomacije.. Ekola, moje skromno mnenje. japaja

31. avg 2009 20:39

*ebiga anamarija veš, da imaš prav, noben ni dolžan poslušati našega nerganja tako, da res ni prav obremenjevati svoje bližnje z vsako svojo težavo, vendar............

vendar živimo v realnem svetu tukaj in zdej, krog ljudi, ki jih srečujemo vsak dan, niso vse prijatelji: so znanci, sodelavci, prijateljevi prijatelji, naključni znanci.......... do vseh smo vljudni, vendar vsem seveda ne razlagamo svojih težav. Meni se zdi osnovno pravilo: nikomur se nič ne lažem, ( večinoma ) nehote kakšno stvar, ki jo pripovedujem o sebi mal olepšam, in sicer tako, da ne povem cele resnice, spustim ( recimo ) kakšen detajl in je vse OK: jaz se nisem zlagal, sogovornik si pa misli lepo............

Od vseh ljudi, ki jih srečujemo je le nekaj takih ki jim povemo nekaj več o lastnih težavah. To so tisti, ki tudi nam zaupajo svoje težave, če ne, niso v tem krogu, ki se mimgrede, dela dalj časa. Če smo resnično v težavah in se v svojem krogu o tem pogovarjamo, bomo tudi razumljeni, kdaj pa kdaj tudi s kančkom privoščljivosti, ki smo si ga, če smo pošteni  ( verjetno ) tudi zaslužili. Ljudje okoli nas niso idealni, in se popolnoma ne ujamemo v vseh stvareh, vendar se to tolerira in so v našem krogu ( znancav, prijateljev..... ). Res je, da se, sem ter tja, nekdo ima za kaj več, če je še kar v našem krogu, ga pač sprejmemo kot takega, če je razlika prevelika, izpade pač iz našega kroga.

Če se vsega tega zavedamo:............ jaz se nobenemu ne pritožujem, da ne grenim življenje in morebiti žalostim, tako, da moji najbližnji niso imeli veliko dela z mano, večinoma sem "težave" sama rešila, kot je povedala ena moja prijateljica, seveda če gre tako, dodajam jaz.

ežoj