20. avg 2009 9:39
Nekajkilogramski litoželezni vok na indukcijski plošči dela kot mina. Liter vode zavre praktično takoj. Imate ga lahko za kuhanje čaja :) ali za resno kitajsko kuho, ko pride na obisk več ljudi. Isti vok smo prej uporabljali na plinu, pa ni primerjave. Prej je res bilo nekaj težav z dogrevanjem, če si vrgel notri kakšen zmrznjen kos zelenjave, zdaj tega ni. Samo pravilno je treba nastaviti moč. Najprej s polno močjo, da se zadeva segreje, potem s polovično ali po preudarku, pri vnosu zmrznjenih živil pa spet na polno moč za kakšno minuto (še manj). Mislim, da sem šele na indukcijski plošči in s tem vokom našel pravi način kuhanja "po kitajsko", torej močno pregret vok in sestavine, ki se prepražijo v minuti ali dveh. V največ pet minutah mora biti kosilo na mizi (odštejmo sekljanje, pranje, lupljenje ipd.). Kdor v voku cmari kosilo 20 in več minut, je daleč od kitajske kuhinje. Sicer pa vok v naših razmerah še zdaleč ni namenjen samo kitajski kuhinji. V istem voku sem, na primer, skuhal špansko paelo za osem ljudi, joto kot tradicionalno slovensko jed (ali jo je že kdo kuhal v voku:)) za poslovne obiske in še in še ... Tradicionalni kitajski vok je izdelan iz tolčene železne pločevine in je spodaj polkrožno zaključen. Takšen seveda ne more na indukcijsko ploščo (pa tudi ne na kakšno drugo električno). Litoželezni vok, o katerem govorim, ima spodaj ravno dno, prav toliko veliko, da pokrije večjo ploščo indukcijskega štedilnika. Če z njim ravnamo previdno, plošče ne more poškodovati, drugače je, če pade iz rok, ampak iz rok lahko pade tudi kaj drugega. Kot zanimivost: Ta isti vok uporabljam za peko "pod peko". Obrnem ga naokrog in pokrijem peko na pekaču, ki ga sicer uporabljamo za peko pice (okrogel pekač, cca. 23 cm premera). Sam sem izdelal obroč iz Al pločevine, ki nasede na okrog obrnjeni vok. V prid takšni rešitvi gre tudi to, da je vok spodaj raven (zdaj zgoraj), tako da je žerjavico še lažje naložiti nanj. Torej kdo pravi, da je vok samo za kitajsko kuhinjo? :) Lep dan! Boris booris