Kuža v bloku

18. avg 2009 8:43

Bom pa še jaz povedala svoje pasje izkušnje. Psov že več kot desetletje nimam več, prej sem jih vedno imela, vse življenje. Brez kakšnega posebnega razloga se po smrti zadnje psičke nisem več odločila za psa in lahko rečem, da sem na lastni koži občutila vse pluse in minuse, ki jih življenje z/ali brez psa prinese.

Tudi meni se zdi, da dilema stanovanje /pesjak na vrtu ni zelo pomembna.

Vsi naši psi so živeli v hiši z vrtom in imeli urejen pesjak s state of art pasjo hišo, pa so se vsi po vrsti raje mudili v stanovanju. V toplih letnih časih smo jih, kadar ni bilo nikogar doma, dajali v pesjak, kjer so prav tako kot v stanovanju večino časa prespali ali pa se jezili na mimoidoče mačke in poštarje. Velikost vrta ali pesjaka je čisto nepomembna, ker še nisem slišala za psa, ki bi se kar sam od sebe razgibaval. Za razliko od mačk potrebuje kuža animatorja.

Vrt je v pasjem smislu udoben le za človeka, ker gre pes lahko sam lulat in kakat, ne da bi se bilo treba preobuvati in ga voditi na sprehod. (pa še to je udobno le v primeru, da lastnika ne motijo kakci na vrtu ali če je psa navadil, da gre na potrebo na kompost).

Psi seveda lajajo (če se jim ne primeri kaj takega kot tistim v Malapartejevi Koži). Na vrtu, terasi in na balkonu lajajo več, ker se jim tam več dogaja in jim je včasih tudi neudobno, v stanovanjih pa manj, ker ko so sami, in če ni akcije, izkoristijo čas in dremljejo.

Vsak pes želi bivati s svojim krdelom in kdor ne namerava šotoriti na vrtu in želi živeti z zadovoljnim psom, se mora zavedati, da bo ne glede na hišo, vrt in helikoptersko ploščad pes pričakoval zelo bližnje sobivanje. Koliko bližnje, je pa stvar hierarhije, ki jo je treba neusmiljeno vzpostaviti že prvi dan, ko pride nesrečna kepica v hišo in se nam zdi edino spodobno, da delimo z njo odejo in blazino. Kdor želi prijetno živeti s psom/psi mora imeti vsaj nekaj volje do  vodenja, ker te ima še tako podredljiv pes precej.

Ker nimajo običajnih zadolžitev svojih divjih bratrancev in v veliki vecini ne hodijo v sluzbo, imajo v domačih razmerah psi precej prostega časa, ki ga v glavnem namenijo opazovanju in študiju navad in šibkosti svojih ljudi, vse z namenom, da bi se za kakšno stopnico povzpeli po vodstvenih skalinah. V glavnem imajo tudi boljše živce (njih nič ne moti če vi lajate in tacate z mokrimi tačkami po perzerjih in če skačete na posteljo in če naslonite svoj slinasti gobec na kuhinjski pult), napredovanja si pa iskreno želijo in samo napredovanja si zares želijo (brigajo njih počitnice v Grčiji, pre-Fall modni reporti, South beach diete, zmanjšanje/zvečanje dojk - vrhunec njihove kariere predstavlja šefovanje svojemu krdelu - se pravi vam in vašim domačim, z malo sreče pa celo vladanje celemu bloku.

Saj včasih si človek, utrujen od pasjega trmarjenja in človeških sitnosti kar reče - evo, pa furaj če misliš da znaš! Tle maš kartico, kupuj po pameti, pa da vidimo prvega, kaj bo.

To odsvetujem, psi so daleč preveč naivni za podganjo tekmo, ki smo se je vsi hočeš nočeš prisiljeni udeleževati. Pa tudi, z redkimi izjemami so nenadarjeni za gospodinjstvo in računovodstvo.

Za vsakogar ki nima izkušenj s psi se mi zdi res neprecenljiv Frinin nasvet s povodcem.

Tudi če sta kdaj prej živela s psi, pa so bile okoliščine drugačne (recimo, da ste vsi skupaj živeli v družini s starši, brati, sestrami in še kakšnimi nonoti) bo situacija, ko bosta vidva edina skrbnika bistveno drugačna. Počitnice in še kaj bo treba načrtovati čisto drugače, ni slabo če malo (ne sicer preveč) pomislita, da se zgodi, da ljudje zbolimo in moramo za daljši ali krajši čas celo v bolnico. Ali imata pasjo socialno mrežo za primer, da naenkrat fašeta salmonelo?

Seveda vsa ta dejstva in pomisleki ne odtehtajo dejstva, da se nas naše pseto vsakič, ampak res vsakič, tudi če smo se ločili pred slabo uro, vedno znova razveseli bolj kot rodna mati. In da se tisti, ki smo psa nekoč imeli, pa smo zdaj brez njega, ne znamo niti več pošteno sprehajati.

Za konec še v premislek nekaj o pasji svobodi. Se zelo strinjam, da se mora pes izdivjati in naletati in to brez povodca. Pogoj je seveda, da ima v glavi tako imenovani nevidni povodec, se pravi, da smo se z njim toliko in tako kvalitetno ukvarjali, da brez izjeme priteče takoj, ko ga pokličemo. Odpoklic je po mojem mnenju najpomembnejša lekcija, ki jo morata civiliziran pes in njegov pes osvojiti takoj ko se spoznata in jo vztrajno utrjevati do konca življenja.

Ne pasje lajanje, ampak lastnikovo  vreščanje in neuslisano komandiranje pa razlaganje ces - gospa, saj nas ne grize, je tako prijazen, a vam je plasc umazal, poslinil dojencka, ukradel ribo iz torbe, veste je igriv -  so razlogi, da mnogi ljudje upraviceno niso naklonjeni psom.

Psi so fajn, ampak so, z vsemi problemi in dobrimi platmi, tako kot otroci in drugi druzinski clani popolnoma privatna stvar.  Dokler je to jasno, najbrz tudi nobenega ne moti obcasen lajez malega ali velikega psa.

Sem pa na podlagi izkusenj izracunala, da je z enim psom skoraj natancno enako dela in komedij kot s sestimi mackami.

Vsem svetujem knjigo Eisabeth Marshall Thomas : Skrivno zivljenje psov macjeljubcem pa se njeno knjigo The Tribe of Tiger

 

 

nola

18. avg 2009 9:05

Če si srčno želiva psa in je edina kao ovira blok, glede na zgoraj napisano menim, da ni nobenih zadržkov. To, da je pes odgovornost, skrb.... je samoumevno. S tega vidika se mi nasvet "kupita povodec" ne zdi najbolj na mestu, ker vprašanje odgovornosti ni bilo moje vprašanje, sicer bi ga izpostavila. Na enem drugem postu je bilo vprašanje "otrok pri 38-tih". Si predstavljate odgovor "kupita voziček..." Moja želja je bila slišati vaša stališča, predvsem pa izkušnje s psi v bloku. Dobila sem veliko uporabnih konkretnih nasvetov - predvsem tistih, ki se nanašajo na higieno ter o resnosti pristopa k vzgoji psa (ki jih, kljub temu, da je to samoumevno, ni nikoli preveč). Saj ni, da bi prvič imela psa - prvič bo pes v bloku. Soseda v našem bloku v istem nadstropju ima nemškega ovčarja. Krasen, sijajno negovan pes. Slišati ga ni veliko. Večkrat dnevno ga peljejo na sprehod, občasno, ampak res samo občasno ga je slišati na hodniku, bolj da opozori nase, kot pa kaj drugega. Je pa zato toliko bolj slišati psa iz sosednjega bloka, stanovalci živijo v pritličju in imajo atrij. Pes je večinoma zaprt v atriju, redkokdaj ga je videti zunaj, njegovo lajanje pa sploh ni pravo lajanje, temveč bolj jokanje. Če je skušal kdo lastnike na to opozoriti, si je moral pripravit šprinterce, da je še pravočasno ušel njihovi užaljenosti. "Pes je hujše ko froc" mi je zadnjič napol v šali rekla my dear friend (če si sposodim izraz od Vendeline jr). Odgovornost do nekoga, ki mi je blizu, mi je tako pomembna, kot do sebe. Pa naj bo možek, pes ali bonsaj. (Mimogrede: bonsaj je HUJŠE kot froc. Kar verjemite). Košuta

18. avg 2009 9:15

Živim na vasi. Pse in mačke imam rada, vendar me zelo moti odnos lastnikov, ki imajo pse in mačke spuščene, da jih je polna vas. Ko pa rečeš, da naj imajo pse doma, da ne bodo drugje opravljali velike in male potrebe, dobiš odgovor, da se pač mora gibat in prelaufat. Okoli hiše imam pasjih in mačjih kakcev toliko, kot bi imela najmanj 5 psov in 10 mačk, pa nimam pra nobenega. Tudi lajež sosedovega osa, ki pa je v pesjaku) je počasi že nadležen, ko oblaja čisto vsakega ki gre mimo, pa naj bo to peš ali s kolesom. Dragi lastniki psov in mačk mi prosim povejte s kakšno pravico nas, ki vas opozorimo, da je potrebno za psa in mačko poskrbert doma ali za njim pošistit, ko se gre na sprehod, okarakterizirate z nestrpneži in sovražniki mačk. Jaz si želim, da imam okolico hiše kolikor toliko urejeno brez pasjih in mačjih kakcev, da grem lahko na vrt po solato, ki ni poscana od psov in mačk, vendar to ni mogoče zaradi nevestnih lastnikov. Pa da ne boste mislili, da so vsi lastniki tako neodgovorni. Po mojih izkušnjah 10% lastnikov lepo skrbi za svoje ljubljenčke ostalih 90% pa ne. Kdor ima psa naj lepo skrbi zanj in ne terorizira sosedov (z pasjim laježem, kakci ipd..). Pa brez zamere, resnica je pač taka. reza

18. avg 2009 10:22

Košuta, naj ti še jaz napišem moje mnenje. Pes v bloku, je nekaj normalnega, za sedanje čase. Pravijo, da se tako navadijo, in da postane njihov "stil" življenja pač sprehodi pa kavč in ne vrt in uta. Ampak planšar v bloku. Namreč samo imamo tudi psičko in živimo v bloku in je kar ok. Razvajenka in radovednica je veliko zunaj, veliko energije ima in hodimo veliko ven. In poglej, mala je, pa rabi toliko gibanja, kako bi potem šele bilo, če bi bila velika. Velik pes rabi več gibanja. Poleg tega: stanovanje pa parketi, da boš vedela, da boš imela vse parkete uničene ob velikem psu, pa bernski planšarji se tudi slinijo in pomisli, kako bo v stanovanju, pa kako ga boš skopala, ko boš prišla iz sprehoda, pa bo umazan ali bo imel drisko in ga boš morala umiti v bani (tuš kabina bo premajhna). Poleg tega je odločitev imeti psa za dolgo let. Če pridejo vmes še otroci.... pomisli ali boš psu lahko nudila to, kar potrebuje. Z manjšim kužkom ni toliko dela, tudi v bano ga zlahkoto daš in umiješ itd. Je za razmislit. Pojdi na bolho, pa boš videla, koliko ljudi podarja kužeke zaradi pomanjkanja časa ali ker so v hišo prišli otroci. Pa brez zamere, povedala sem samo mnenje, glede na izkušnje. mimoza5

18. avg 2009 11:05

Še moje skromno mnenje. menim, da je v bloku lažje z majhnim psom, nujno da se lastnik zaveda, da je obnašanje psa izven stanovanja vključno z lajanjem njegova skrb in odgovornost (česar se sama zavedaš) in da imaš psa res rad! Če si ga res želiš, potem vso srečo. So tudi stvari, za katere enostavno čutimo, da tako mora biti in se potem vse lepo izpelje!

18. avg 2009 13:49

Nola, kapo dol! Če bi vsak lastnik psa natančno in z zdravo mero samokritike prebral tvoje pisanje (in seveda tudi ustrezno ukrepal), si upam trditi, da bi bilo sobivanje psov, njihovih lastnikov in 'nelastnikov' lepše in lažje. Bravo! borka7

18. avg 2009 13:55

Zelo zanimivo branje. http://www.veseletacke.com/canis-familiaris-oziroma-druz jancka

18. avg 2009 14:56

Da se ne bi razumelo, da ne maram psov- sama sem v srednji šoli delalla cel mesec v proizvodnji, pri 40 st in za ta denar kupila psa. Po njeni smrti zaradi srčne kapi še eno psičko iste pasme. Do pred let nisem vedela, da škotski ovčarji spadajo med lajavce, saj so se naše oglašale izjemno redko, palile so se na tri prebivalce okoliša.

Bogu bodi potoženo, ko so sosedje dobili psa iste pasme, sem mnenje spremenila. Je moj ljubljenček, ampak kljub temu zaradi njega ne spim veliko noči, on tudi prvi zalaja ob mojem prihodu domov in dvigne v luft vse ostale psetine in radovedne sosede.

Psov ne bomo več imeli, čeprav je dveletna nečakinja zadnjič na gugalinici rekla: " Ko N*** vlka, mela pesa." Ne bom pripovedovala o obtožujočih pogledih ostalih, ko smo v njeni odsotnosi komentirali, da nikakor ne. Večina psov pride k hiši na zahtevo otrok.

Pred kratkim je umrl ljubljeni mačkon. In tudi mačk ne bomo imeli več. Tudi sobivanje z mačkom je odgovornost, potrebuje veliko časa in pozornosti. Jaz to vem.

Čas, ki bi ga porabila za domače ljubljence bom porabila za druge ljudi, ki potrebujejo mojo pozornost, ljubezen  in skrb.

F r i n a

18. avg 2009 15:20

Tudi pri nas smo imeli mačka. Na ponosnega svojeglavca smo bili tako navezani, da smo bili vsi čisto preč, ko je umrl. Tudi nam so prodajali, da je umrl zaradi mnačjega aidsa. Takrat sem prvič na lastni koži začutila, kako se navežeš na žival. Družinski član postane, res. Košuta

18. avg 2009 17:36

mimoza5 je napisal/a:

Košuta, naj ti še jaz napišem moje mnenje. Namreč samo imamo tudi psičko in živimo v bloku in je kar ok. Razvajenka in radovednica je veliko zunaj, veliko energije ima in hodimo veliko ven. In poglej, mala je, pa rabi toliko gibanja, kako bi potem šele bilo, če bi bila velika. Velik pes rabi več gibanja. mimoza5

Wrong! (narobe) Jaz mojega novofundlandca (55kg o.p) roteče vlečem na 5min sprehod da se mi polula in podela,potem pa teče domov,ker se niti podrazno noče sprehajat urco kaj šele dve. (da ne bo kdo mislil da ga ne sprehajam,če imamo konjenice je sposoben tudi 3h vstrajno tacat ob kobili) In mimogrede,berenci se NE slinijo Drugače pa,zanimiva debata. Kaj bi šele rekli,če povem da bom jaz svojo polarno pasmo (ja to je tisti,ki živi na Aljaski pri minus nevemkoliko) stlačila v stanovanje (sem slišala da zelo radi spijo pod radiatorji...). No saj sem klicala vzrediteljico,pa je rekla da bo neizmerno srečen,če bo le lahko spal ob mojih nogah... Kaj pa kače,a kače so za v blok? Roncolino