18. avg 2009 8:43
Bom pa še jaz povedala svoje pasje izkušnje. Psov že več kot desetletje nimam več, prej sem jih vedno imela, vse življenje. Brez kakšnega posebnega razloga se po smrti zadnje psičke nisem več odločila za psa in lahko rečem, da sem na lastni koži občutila vse pluse in minuse, ki jih življenje z/ali brez psa prinese.
Tudi meni se zdi, da dilema stanovanje /pesjak na vrtu ni zelo pomembna.
Vsi naši psi so živeli v hiši z vrtom in imeli urejen pesjak s state of art pasjo hišo, pa so se vsi po vrsti raje mudili v stanovanju. V toplih letnih časih smo jih, kadar ni bilo nikogar doma, dajali v pesjak, kjer so prav tako kot v stanovanju večino časa prespali ali pa se jezili na mimoidoče mačke in poštarje. Velikost vrta ali pesjaka je čisto nepomembna, ker še nisem slišala za psa, ki bi se kar sam od sebe razgibaval. Za razliko od mačk potrebuje kuža animatorja.
Vrt je v pasjem smislu udoben le za človeka, ker gre pes lahko sam lulat in kakat, ne da bi se bilo treba preobuvati in ga voditi na sprehod. (pa še to je udobno le v primeru, da lastnika ne motijo kakci na vrtu ali če je psa navadil, da gre na potrebo na kompost).
Psi seveda lajajo (če se jim ne primeri kaj takega kot tistim v Malapartejevi Koži). Na vrtu, terasi in na balkonu lajajo več, ker se jim tam več dogaja in jim je včasih tudi neudobno, v stanovanjih pa manj, ker ko so sami, in če ni akcije, izkoristijo čas in dremljejo.
Vsak pes želi bivati s svojim krdelom in kdor ne namerava šotoriti na vrtu in želi živeti z zadovoljnim psom, se mora zavedati, da bo ne glede na hišo, vrt in helikoptersko ploščad pes pričakoval zelo bližnje sobivanje. Koliko bližnje, je pa stvar hierarhije, ki jo je treba neusmiljeno vzpostaviti že prvi dan, ko pride nesrečna kepica v hišo in se nam zdi edino spodobno, da delimo z njo odejo in blazino. Kdor želi prijetno živeti s psom/psi mora imeti vsaj nekaj volje do vodenja, ker te ima še tako podredljiv pes precej.
Ker nimajo običajnih zadolžitev svojih divjih bratrancev in v veliki vecini ne hodijo v sluzbo, imajo v domačih razmerah psi precej prostega časa, ki ga v glavnem namenijo opazovanju in študiju navad in šibkosti svojih ljudi, vse z namenom, da bi se za kakšno stopnico povzpeli po vodstvenih skalinah. V glavnem imajo tudi boljše živce (njih nič ne moti če vi lajate in tacate z mokrimi tačkami po perzerjih in če skačete na posteljo in če naslonite svoj slinasti gobec na kuhinjski pult), napredovanja si pa iskreno želijo in samo napredovanja si zares želijo (brigajo njih počitnice v Grčiji, pre-Fall modni reporti, South beach diete, zmanjšanje/zvečanje dojk - vrhunec njihove kariere predstavlja šefovanje svojemu krdelu - se pravi vam in vašim domačim, z malo sreče pa celo vladanje celemu bloku.
Saj včasih si človek, utrujen od pasjega trmarjenja in človeških sitnosti kar reče - evo, pa furaj če misliš da znaš! Tle maš kartico, kupuj po pameti, pa da vidimo prvega, kaj bo.
To odsvetujem, psi so daleč preveč naivni za podganjo tekmo, ki smo se je vsi hočeš nočeš prisiljeni udeleževati. Pa tudi, z redkimi izjemami so nenadarjeni za gospodinjstvo in računovodstvo.
Za vsakogar ki nima izkušenj s psi se mi zdi res neprecenljiv Frinin nasvet s povodcem.
Tudi če sta kdaj prej živela s psi, pa so bile okoliščine drugačne (recimo, da ste vsi skupaj živeli v družini s starši, brati, sestrami in še kakšnimi nonoti) bo situacija, ko bosta vidva edina skrbnika bistveno drugačna. Počitnice in še kaj bo treba načrtovati čisto drugače, ni slabo če malo (ne sicer preveč) pomislita, da se zgodi, da ljudje zbolimo in moramo za daljši ali krajši čas celo v bolnico. Ali imata pasjo socialno mrežo za primer, da naenkrat fašeta salmonelo?
Seveda vsa ta dejstva in pomisleki ne odtehtajo dejstva, da se nas naše pseto vsakič, ampak res vsakič, tudi če smo se ločili pred slabo uro, vedno znova razveseli bolj kot rodna mati. In da se tisti, ki smo psa nekoč imeli, pa smo zdaj brez njega, ne znamo niti več pošteno sprehajati.
Za konec še v premislek nekaj o pasji svobodi. Se zelo strinjam, da se mora pes izdivjati in naletati in to brez povodca. Pogoj je seveda, da ima v glavi tako imenovani nevidni povodec, se pravi, da smo se z njim toliko in tako kvalitetno ukvarjali, da brez izjeme priteče takoj, ko ga pokličemo. Odpoklic je po mojem mnenju najpomembnejša lekcija, ki jo morata civiliziran pes in njegov pes osvojiti takoj ko se spoznata in jo vztrajno utrjevati do konca življenja.
Ne pasje lajanje, ampak lastnikovo vreščanje in neuslisano komandiranje pa razlaganje ces - gospa, saj nas ne grize, je tako prijazen, a vam je plasc umazal, poslinil dojencka, ukradel ribo iz torbe, veste je igriv - so razlogi, da mnogi ljudje upraviceno niso naklonjeni psom.
Psi so fajn, ampak so, z vsemi problemi in dobrimi platmi, tako kot otroci in drugi druzinski clani popolnoma privatna stvar. Dokler je to jasno, najbrz tudi nobenega ne moti obcasen lajez malega ali velikega psa.
Sem pa na podlagi izkusenj izracunala, da je z enim psom skoraj natancno enako dela in komedij kot s sestimi mackami.
Vsem svetujem knjigo Eisabeth Marshall Thomas : Skrivno zivljenje psov macjeljubcem pa se njeno knjigo The Tribe of Tiger
nola