14. avg 2009 9:47
Verjamem, da je tole zate precej huda zadeva in da ti ni prijetno, ampak bodi prepričana, da če ljudje, ki so usposobljeni za take razgovore, kaj opazijo, potem opazijo, če so odgovori iskreni ali pa so naučeni in kdo se preveč trudi, da bi izpadel lepši in boljši, kot je v resnici.
Drugače pa: v takem trikotniku je najbolj šibek otrok. In bombandiranje otroka s tem "kaj drug partner govori o meni" in tudi bombandiranje otroka s tem, kako je "familija tvoje mame je pa neumna in grozna" je približno enako neprimerna za otroka. In sploh ni važno, kdo je začel s takimi nespodobnostmi. Vprašanje je, kdo bo prvi nehal. Ker v tej zgodbi je dejstvo, da če starša začneta grdo govoriti drug o drugem ali pa sprašujeta, kaj je drugi rekel o meni, s tem več ali manj enako intenzivno (dasiravno so bili nameni drugačni) podirati otrokov svet. Otrok ima oba rad in tudi potrebuje oba in če ravno ne živijo na skupni lokaciji, naj ima vsaj svoboden občutek, da je okej, če ima oba rad. In ko starša začneta streljati drug na drugega preko otroka, vedno zadaneta samo otroka.
In zato menim, da je v tvojem najboljšem interesu (vem pa, da to ni lahko, ampak j***ga, nikoli ni nihče rekel, da je starševstvo enostavno), da se pač zavestno odločiš, da nikoli ne boš rekla nič grdega o očetu svojega otroka in da nikoli ne boš vprašala otroka, kaj je njegov oče rekel o tebi. Ker, če ne sprašuješ, se ponavadi zve več. Otrok, če se ne vrta vanj, se odpre in pove mnogo več.
Plus, poglej si tisto famozno platno v naši Narodni galeriji z naslovom Salomonova razsodba. Tista zgodba, ko sta se dve ženski deklarirali za mater otroku in potem je rekel Salomon, modri kralj, okej, če sta pa obe materi, potem bomo dali pa otroka na pol in bosta imeli vsaka svojo polovico. In jasno, dejanska mati se je tej izvedbi uprla in rekla, da naj ima potem otroka tista druga ženska. In to je ta esenca dejanske ljubezni. Če imaš nekoga zares brezpogojno rad, potem zmoreš tudi največjo bolečino in ta je, da pustiš tega človeka nekam drugam. Da ga pač ne privežeš nase (to drugo je egoizem). In otrok to na en svoj način zelo dobro prepozna (se mi zdi, da precej hitreje, kot to prepoznamo odrasli).
V tvoji zgodbi in situaciji torej ni vprašanje, kaj se bo reklo na razgovoru pri psihologu, temveč je morda bolj primerno, da si zastaviš vprašanje (v intimi in v krogu strokovnega pogovora in manj na prostodušnem paberkovanju na forumih), kje v vsej zgodbi je pa ljubezen? Ali je bila kdaj med vama ali pa sta šla skupaj zaradi napačnih razlogov in ali sta v resnici osmislila to, kaj pomeni iemti otroka. Ker tudi, če sta bila skupaj iz napačnih razlogov in sta tudi dobila otroka iz ne najbolj optimalnih razlogov, zdaj imata otroka in imata pošastno odgovornost, da ga opremita z ljubeznijo in samozavestjo. In če človek v sebi nima ali pa ne najde ljubezni in samozavesti, potem tega ne more naučiti otroka.
Skratka, prijazno ti svetujem, da razmisliš o tem, da bi tudi sama poiskala kakšno strokovno pomoč.
Vendelina jr.