5. okt 2017 10:24
Tudi meni se zdi povezava med učinkovitostjo pri kuhanju kosila in formalno izobrazbo malo čudna. Vsak dan skuhati kosilo za toliko ljudi ob odgovornem delu v službi. Ok, nekateri so res zmožni neverjetnega. Ob poudarku, da vse to sama. Če pa še kdo pomaga, potem verjamem.
Nisem Saša, bom pa povedala, kaj meni pomeni malo bolj zahtevno kosilo. To so kosila, ko povabiva domače na praznovanje kakšne obletnice. Nekoč sva skupaj nabavljala, si razdelila delo, eden meso, jaz priloge, sladice. Zdaj vse naredim sama. Mož prinese kakšno pijačo iz trgovine, sama pa ostalo. Kilometrina je naredila svoje. Znam se organizirati in sploh ni težko. Najprej si sestavim jedilnik, potem nabavim, kar potrebujem. Stavim na tisti dan, ko imamo kosilo, ne kuham en dan prej. Vstanem bolj zgodaj in ob enih je kosilo na mizi. Zadnji rojstni dan smo jedli: gobovo juho (pa ne iz vrečke), zelenjavni riž, svinjsko in telečjo pečenko, mešano solato, fižolovo solato-fižol sem skuhala prejšnji večer, torto sem tudi sestavila prejšnji večer, prav tako sem naredila pehtranovo pecivo. Pa še kaj je bilo, itak vedno preveč. Prišli so bratje in sestre s partnerji, skupaj nas je bilo 14, potem so se nakapljali še nekateri nečaki. Mizo pogrnem sama, ker to rada delam, strežem tudi sama, ker je mož pač slavljenec, pospravim tudi sama, ker... Mogoče se sliši kot samohvala, a ni. Tako pri nas funkcioniramo od vedno. Otroka sta v tujini, včasih sta rada kaj pomagala, danes pa sem vesela, da še vedno lahko vse naredim in mi je zraven še v veselje. Najbolj se bojim časa, ko bom morala samo gledati, ko bodo drugi delali. Seveda pa moram poudariti, da to ni vsak dan, da sem babica na daljavo in da sem zadovoljna penzionistka, ki ima čas za vse, kar želi narediti.
naor