16. maj 2011 12:17
Sergej C je napisal/a: |
Izdelava damaščanskega jekla je in je bila velika skrivnost, ki pa so jo komercialisti očitno osvojili z levo roko. Ohranil se je namreć samo pomankljiv recept, ki pravi nekako takole: Železo iz Pozabilodkod segreješ do barve večerne zarje in ga porineš v drobovje sužnju iz Nubije. Če se ti noži izdelujejo po originalnem receptu. potem verjamem, da cena ni zanemarljiva. Kljub temu, da je nubijskim sužnjem skozi stoletja cena hudo padla. Nekoč so bili baje zelo cenjeni, danes zgolj nezaželjeni migranti. Se opravičujem za prikrost. Dejansko je vaša stvar, če nasedate fintam, ki lepo zvenijo. Dejstvo je, da danes serijsko izdelujemo neprimerno kvalitetnejša jekla od tistih iz srednjega veka. Vsekakor pa damaščansko jeklo mnogo lepše zveni od recimo BRCMO. Redno uporabljam tri nože, vsi trije vedno gladko brijejo in vsi skupaj niso stali več kot 20€! LP
Sergej
|
Meni se osebno zdi nekam preveč 20€v za tri noža.
Glede recepture za damaščansko jeklo je nekje tako: v prejšnjih časih znanje metalurgije je bilo bolj izkustveno, potrebno je bilo za izdelovanje orožja, takrat sablji in mečev. Sablje so mogle bit ostre in elastične, da bi se upogibale, ne da bi se zlomile. Kvalitetno rezilo, ki naj obdrži ostrino dalj časa, bi moglo bit narejeno iz zelo trdega materiala, ki je zelo krhko in bi se pri uporabi zlomilo. Trdota jekle takrat ( pa tudi danes ), se je dosegla s " legiranjem " s ogljikom, ki se je dogajalo pri segrevanju jekla na kovaškem ognju. Ogljika, za določeno trdoto je treba ravno prav, ne preveč ne premal. Skrivnost damaščanskega jekla ( pa tudi drugih, orientalskih ( japonskih, turških........ ) je bila v tem, da so bili narejeni iz več plasti železa različne trdote. Klasična izdelava rezila takrat je bila, da se je kos železa segrel in skoval v določeno obliko. Pri orientalskih rezilih se delalo tako, da so kos železa zegreli " do barve jetranje zarje ( ali kaj podobnega ) pri polni luni ( in na ta način dokaj natančno določili temperaturo legiranja kosa železa s ogljikom iz oglja ). Tak kos so potem kovali, kovano prepognili, znova kovali ( s tem dobili dve plasti ), znova segreli po receptu, kovali, prepognili ( dobili 4 plasti ) in tako naprej, ne vem kolikokrat. Pripomnem naj, da se takim načinom dodajanja ogljika jeklu, to doseže le površinsko, zaradi tega je dobljeno rezilo sestavljeno iz več plasti jekla različno legiranega, torej različne trdote. Zadnja stopnja obdelave je bila, da se rezilo segreto na podoben način definirano temperaturo kot prej, ohladi v drobovju jagnjeta iz ne vem kake planote ( po nekaterih je morda bil tudi suženj ), i se na ta način izvedlo tako imenovano nitriranje rezila skupaj s kaljenjem z dokaj dobro definirano hitrostjo.
Tako nekako se starodavni, skor mistični recept prevede v sodoben metalurški jezik, in lahko le občudujemo starodavne metalurge, kako so prišli do take kvalitete in recepta za doseganje le te.
Današnja metalurgija je nekaj drugega, pa ne pozabit, da sedaj imamo kapitalizem, gre sam za denar in čisto nič drugega. Če se vam ne zdi škoda denarja, zaradi mene lahko za nož date tudi 500€v, in je to tudi opravičeno, če se vam zdi potrebno, če se imenitno počutite kot lastnik takega noža ( in če se vam zdi, da vam brez takega noža živeti ni ). Do tu, vse lepo in prav, sam ne mene prepričevat, da so vsi oni, ki imajo nože za en € ( ja, uganili ste, med te tudi sam spadam ), neumni, da ne znajo kosila skuhat, kao, kulinarična veščina je odvisna od kvalitete noža...........
moram nehat, drugač se bom raz*izdil..........
ežoj