South beach-dieta

22. jun 2016 19:05

AH vendy, sej ne da nimaš prav, ampak.. NotLikeThis

23. jun 2016 9:12

Ajajaj. Se mi zdi, da imata do neke mere kar obe prav, isto nad in pod mero so pač repi krivulje normalne porazdelitve jamrajoče populacije (joj, joj, kako je meni hudo, ko moram bit na dopustu in se redit).

23. jun 2016 15:44

Ajoj, jaz se pa na dopustu nikol ne zredim. No, razen ko sem šla na Japonsko. Takrat sem se,  čeprav sem prehodila na desetine kilometrov. 

23. jun 2016 17:20

Ah, jaz pa vedno - še najbolj na Kitajskem, čeprav so mi vsi, ki so že bili tam, zagotovili, da zrediti se pa tam zanesljivo ne moreš. Po 2 tednih sem si morala kupiti hlače na elastiko. Sem po naravi požrešne sorte, in če je zraven še prilika poskusiti kaj novega, se ji pač ne morem odreči. 

Sonja

23. jun 2016 18:13

Kaj si pa na Kitajskem jedla: Mogoče Deer fissle? Ne pritožujem se čez hrano v (nekaterih) internacionalnih hotelih, tam je bila OK. Ampak drugje, po cesti in na poti kje in the mddle of nowwhere...tam je bilo pa vse tako...navadno sodim čistočo restavracij po sanitarijah in tam na WC nisem šla, kako naj potem jem v enem takem lokalu? Še pila nisva skoraj nič, da ja ne bi bilo treba kje na hitro na WC. Nope. Ostalo je bilo OK in super doživetje, hrana pa nikakršna. 

23. jun 2016 18:18

No, jaz sem pa tiste tri dni v Pekingu uživala v kitajskih majhnih lokalčkih, kamor tujec skorajda ne zaide (in nama je s sopotnikom zmanjkalo juanov pa je šef debelo gledal v evre in je šel na ulico spraševat, kak denar je to,  pa nama je vrnil juane, itak sva morala menjat, haha). Ok, ni se bleščalo kot v Hiltonu, ampak je vredno poskusit tisto njiovo pristnost, ko same poševnookce vidiš, kako jedo ... In ti rečem, zdaj vem, kaj je okus po kitajskem. Okej, ni bila vrhunska kulinarika, daleč od tega, ampak te niti nisem šla tja iskat, mene je bolj zanimal vsakdan, ko ljudje na poti domov nekaj pojedo.

mamamia

23. jun 2016 18:53

O, hrana je bila nebeška. Saj ne rečem, da je bilo vse dobro za jest, ampak saj človek ne leti okoli pol sveta, da bi se tam počutil kot doma. En teden smo preživeli na konferenci v Pekingu, tam smo jedli po hotelih in restavracijah, naslednja dva pa bolj kot ne v divjini in jedli v gostilnah ob poti ali pa kar pri kom ob cesti doma, ker v notranjosti Kitajske to pač tako deluje, potnike gostijo domačini, ker tudi njih pogostijo, ko se kam odpravijo, tam pač ni gostiln razen v večjih krajih. Higienske okoliščine smo vzeli kot še eno naravno znamenitost in nismo preveč komplicirali - zbolel pa tudi ni nihče. 

Jedli smo vse - je pa bilo res vse bolj South Beach, če seveda odmisliš gore riže. Mesa je po mestnih  restavracijah seveda vse polno, v ljudskih loncih ob poti pa precej manj. Sadje kot sladica - surovo, ocvrto, kuhano, zmleto v kolačke - do takrat nisem imela pojma, kakšen okus ima lahko zrel pomelo ali banana ali ananas, če ga odrežeš direktno z grma (a se prav tako teče? ker v bistvu ni ravno grm, ananas pač). Omake so od povsem blagih do zverinsko pekočih. Sicer pod "vse" resnično mislim vse, kar so pač postavili pred nas, vključno z meduzami (brez okusa, malo žilave), morskimi polži (podobno kot meduze, samo bolj masivno za ugriznit), kačami (kot piščanec) in svinjskimi ušesi v čili olju (hm, kaj bi rekla, ta so bila še najbolj čudna). Edino, ob čemer smo se razbežali, je bila ena delikatesa iz fermentirane soje, ki je že na daleč smrdela - da raje ne povem, po čem. Skoraj ista liga kot islandski gnili morski pes, čeprav je vonj čisto drugačen, a enako grozen. Ali pa tržnica v Kaliju - v tistih krajih namreč režejo meso na tržnicah kar neposredno s pokojne krave in ker pač traja par dni, da ljudje pokupijo celo kravo do kosti, pokojnica leži na tržnici dan in noč (in tiste dni je bilo zelo vroče v Kaliju, tako da so najprej otroci s cunjami pregnali muhe z mesa, šele potem so ti odrezali kos po tvojih željah, če si seveda ob pogledu na gomazečo maso muh še imel kako željo po govedini).

Sanitarije so bile seveda kitajske, iz večine je bil odtok speljan naravnost na bližnje riževo polje (trajnostni razvoj par excellence, nič ne gre v izgubo), so pa zato lepo zračne, ker imajo večinoma samo eno steno, tisto ob cesti, ali pa še te ne. No streho pa imajo, čeravno bolj majhno in ob vetru ne opravlja svoje vloge čisto dobro. Stranišča na Kitajski akademiji znanosti raje ne bom opisovla, čeprav je bilo fascinantno (toliko akademikov s spuščenimi hlačami naenkrat ne vidiš pogosto, pravzaprav enkrat in nikoli več - nepozabno, neprecenljivo!) . Aja, to je bilo leta 1999, zdaj je verjetno tudi tam že vse drugače. Na akademiji prav gotovo, za vasi okoli Wanshana pa nisem ravno prepričana. 

Ah, malo me je zaneslo. Ampak je bilo pa krasno. Avantura v vsakem pogledu, hrana South Beach. Recimo torej, da je bil za težave okoli pasu kriv riž. 

23. jun 2016 19:11

limnol, a bova poleti kaj skrbeli za dvig IQ?  Se menda nekakšne osvežilne zadevice najdejo?

Tole na Kitajskem je pa bila prva liga, favš sem ti.

23. jun 2016 19:18

Bo treba, da ne uplahne - bolj si v letih, bolj ga moraš trenirat, ne? Kaj lahkega, sadnega, potopljeno v smetano?

Ja, lepi so spomini....

23. jun 2016 19:36

Ko sva šla na Tajsko, sva si obljubila, da bova jedla street food. Nič iz tega. Midva namreč obožujeva tajski curry, ob cestah so pa v večini imeli ribe z žara, moja izkušnja je bila, da je bilo vse tako presušeno, da je šla skoraj cela riba v koš, da bi imlea kak poseben okus, se pa tudi ne spomnim. Mesa niti skosti nisem mogla zvleči. Dovolj je bilo Pad Thai-ja in nekih drugih reči. Nihče od naju ni poseben ljubitelj pad tai-ja. Sva ga jedla, je dober, ker ni sladek in super poceni, porcija manj kot $. Namesto ulične hrane sva potm zahajala v dobro ocenjene male lokale. prav tako super poceni. Pa še to mi je enkrat povzročilo težave, ne bi smela jesti mango solate. :(

Tole je posnetek iz "mesnega" dela ulične tržnice v Xian-u

Tole je pa piščanec s polži v neki omaki/juhi. Omake/juheje bilo veliko, polžev ogromno, piščanec pa...hm...perutničke, narezane na 1,5 cm kose, s kostjo vred. Najbolj naju je šokirala kvaliteta mesa in kam gredo boljši kosi. Verjetno v USA in EU? Tudi Sechuan govedina, ki je bila nekoč ena moja najljubših jedi, je imela kot "meso" samo neko trdo kožo z maščobo. Ne duha ne sluha o mesu.  

No, odkar sem prišla s Kitajske 2010, sem kitajsko hrano jedla samo 1x, več ali manj po sili razmer. :( 

Hong Kong lani je bil popolnoma drugačna zadeva. :) 

Aja, v Datongu so imeli kot edino jed srnjadi penise. Kaj so naredili z ostalimi deli srnjakov, je še danes velika uganka. No, vverjetno je meso izvoženo. Si ne bi mislila, da bi utrelili srnjake jim odrezali "bogastvo" in ga kar tako pustili na mestu odstrela.  

Vanja