Pravice v službi

14. mar 2014 18:06

Zzak, zelo dobro si razumel pregovor in syu pač na ta način skuša priti do te trave. Ob predpostavki, da svoj del opravlja popolno in korektno, ji tega menda ne smemo očitati.

14. mar 2014 18:46

Verjetno mora biti zelo lep občutek, če človek po toliko in toliko letih dela lahko reče, da je vse samo in izključno plod njegovega dela, prizadevanj in švica. Da nikdar ni bilo sreče, bolj ali manj naklonjenih ljudi - ne govorim o vezah, temveč o splošni naklonjenosti. Da nikdar zaslug ni imelo lepo vreme ali pa mogoče celo to, da je delodajalec zarad njemu znanega razloga imel pač dober dan. Ravno tako delojemalec, pa je to na nek način tudi lahko nezavedno privedlo do boljšega nastopa in kontakta ob razgovoru. Tudi delodajalci se radi tako hvalijo. Namreč, da je celo podjetje, ki zaposluje 500 ali 1000 ljudi izključno samo plod njihovega švica. Teh 1000 zaposlenih potem takem verjetno tam res pase lenobo in se pač ukvarja s poizvedovanjem o pravicah.

No, jaz pa dobim pike, ko poslušam nasplošno tiste, ki trdijo, da nič razen njih samih ni bilo v igri. Znano dejstvo pa je, da vedno ne moreš zmagat, sam pa še manj.  Slej kot prej se lahko, povdarjam lahko, vrata za nazaj in za naprej preprosto zaloputnejo. V takih primerih je pa tudi do travnika težko priti sam. Pa lahko še tako trmari kdo. Enostavno pride tako, da brez pomoči ne gre. Pa niti ni pomembno kje kdo pomoč išče. Nekje se pač mora začet.

Menim pa tudi, da je bolj pomembno na tem in vseh ostalih portalih spraševat o službi in s tem povezanimi zadevami, kot si pa dat svetovat kako in kje preživljat prosti čas in/ali dopust z družino ali celo partnerjem/ico.

Vsaka čast vsem, ki zmorejo brez pomoči, naklonjenosti, prijateljstev, poznanstev ali pa celo vez ustvariti čisto vse sami ali pa so vsaj v taki fazi, da mislijo, da so edini in nepremagljivi, drugi pa vsi leni in nesposobni.

Lp

14. mar 2014 19:03

To, da sem koga prosil za pomoč, kadar sem jo potreboval, šteje ravno tako v moje prizadevanje in delo. Nikoli mi ni problem nekoga povprašati ali poklicati in se zavedam, da je vedno nekje nekdo boljši od mene, kar tudi mene žene naprej.

Prebral si kakor si želel in zgodbo obrnil po svoje, tudi prav, jaz sem prezadovoljen in se zavedam, da se lahko zgodi kaj hitro kaj nepredvidljivega, ampak me ni strah.

14. mar 2014 19:37

Jaz nisem ničesar prebral kakor se bi pač meni zdelo, niti nisem obrnil ničesar po svoje. Jaz sem edino podal svoje mnenje. Na splošno. Ni letelo nate, kolega.

Tako kot si ti priznal,da si pač pomoč prosil, jo prosijo tudi drugi. Mogoče res na malo nepravem mestu. Vendar vemo tudi, da Kulinarika že zdavnaj ni portal namenjen samo in izključno kulinariki.

Pravzaprav imam občutek, da dotična v službi teh zadev ne upa vprašat. Razlogov zakaj je temu mogoče tako pa ne poznamo. Jaz sem izhajal iz predvidevanja, da nihče ne bi takih zadev spraševal tukaj, kjer se počuti kolikor toliko varno, če bi brez strahu ali drugačnih razlogov tozadevna pojasnila v izčrpni meri dobil/a v podjetju kjer je zaposlen/a.

Glede pravic je pa tako, da jih je treba poznat v enaki meri kot obveznosti. Če pa kdo večino ali vsaj polovico delovnih dni podaljšuje delovnik ali celo hodi redno v službo na dneve, ko je prost, je to ali osebno navdušenje - ti so v veliki manjšini, ali pa izredno slaba organizacija dela v podjetju. Za kar so pa krivi tisti v poslovodstvu oz. lastniki. Enostavno ni normalno, da bi nekdo več kot pol meseca in to leta in leta opravljal nadure. In to po možnosti še zastonj. Ne recem, da tu in tam kako uro ali maksimalno dve. Ostalo je pa treba plačat. Če nekomu letno pripada po pogodbi o delu 30 dni dopusta je njegova pravica, da jih tudi izkoristi ter, da mu delodajalec to omogoči. Tako kot je dolžnost delavca, da izpolnjuje delovne obveznosti kot so navedene v pogodbi o delu.

Lp

15. mar 2014 19:30

No, ja....

Vsekakor je res, da bo tisti, ki bo pogumen, ki se ne bo ustrašil dela in ki bo imel neke ideje, kako kaj izboljšati - da bo tak imel več možnosti za napredovanje, kariero in mu tudi menjava službe ne glede na krizo, ne bo predstavljala življenjske drame.

Vsekakor je tudi res, da je po službah še vedno precej ljudi, za katere je jasno, da po kriterijih stroke, spretnosti in iniciative ne zasedajo mesta, temveč zaradi nekih kirterijev, ki so, blago rečeno iracionalni. Kar ne pomeni, da ne gre za pogost način kadrovanja. V mislih imam ljudi, ki so nekje predvsem zaradi tega, ker se za njih ve, da bodo naredili karkoli se bo od njih zahtevalo.  Take primerke kadrujejo nesamozavestni vodje in nesamozavestnih vodij je več, kot samozavestnih in zato se ne gre čuditi, da so v čisto v vsakem kolektivu nesamozavestni ljudje, ki jih obkroža lojalna suita takih, ki bi tla čistili z lastnim jezikom, če bi jim tako zaukazaili.

Pa je jasno tud to, da se gre od vsega najbolj bati "mladih fantov z diplomo", ki se, še preden dobro stopijo skozi vrata firme, že vidijo kot veliki šefi, ki bodo najprej "nekaj ljudi odpustili", ker se tako pokaže čvrsta roka in ker je tako pokazal excel.

Ampak to so zgolj marginalni pokazatelji glavne težave naše družbe (ekonomsko gledano). Težava naše družbe je, da se na vse možne načine boji kreativnosti in namesto tega raje kopira in kopira. Naše gospodarstvo je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja naredilo dobre poteze, ker je našlo nove trge in se hitro opomoglo od razpada Jugoslavije. Ampak od takrat se ni zgodilo nikakršna kvalitetna nadgradnja. So kar zadovoljno obstali na tem in en kos menedžerjev si je domislil, da "jim nekaj vseeno pripada, ker so leta vodili tole družbeno lastnino" in so zadevo olastninili. Danes so lastniki prppadlih firm. Ker ko začneš iz firme jemati za to, da imaš sam, potem bo firma propadla. Simple as that.

In imamo še suito mladincev. Ti niso toliko mlajši od mene po letih, ampak generacijsko je tako, da je pri vodstvenih mladincih, rojenih po letu 1972 nekako socializacijsko umanjkala izkušnja, ki bi jih naučila smisla kolektiva.  Ljudje, rojeni po 1972 niso bili niti v JLA, za glasovanje o plebiscitu so bili premladi, za osedmeseta ptav tako in ko so odraščali , so videli samo efekte inidviudalnega grabljenja in grebenja. Je na to že v letu 1994 opozorila raziskava o mladini, ki jo sistemtizirano delata Vlado Miheljak in Mirjana Ule - ampak tega nismo slišali, ko je bil čas za to. Pa ne trdim, da so vsi, ki so rojeni  po 1972 ene brezčutne egoistične persone z odsotnostjo empatije - ker to  ni . Samo, če se pa dobi za vodjo  nekoga, ki je socializiran od 1972 naprej in je na tole še ena velika doza narcisizma, potem se bo odnosom na delovnem mestu slabo godilo.

16. mar 2014 7:32

Vendelina jr., pa še kako imaš prav. Samo primer, ki ga je doživela moja sestra, kot vodja kadrovske službe.(v sredini  90-tih let pr. s.) Imeli so razpis za vodjo obrata, ki je zaposloval nad 150 ljudi. Na razpis se je prijavil tudi mladi diplomant ustrezne stroke, vendar še brez opravljenega pripravništva in posledično tudi brez delovnih in vodstvenih izkušenj, kot se je v razpisu zahtevalo. Na razgovoru mu je bilo razloženo, da tega delovnega mesta ne more zasesti, ker nima delovnih in vodstvenih  izkušenj. Ves začuden  in arogantno  ji je odgovoril: "pa saj jaz ne bom delal, jaz bom samo vodil". Ponujeno pa mu je bilo opravljanje pripravništva, vendar ga ni sprejel.Ja, danes bi vsak kandidat z veseljem sprejel pripravništvo, če bi ga le dobil).

Res pa je tudi, da se je ta generacija znašla med dvema ognjema - med socializem in kapitalizmom. Vzgoja se je začela v socialističnem duhu z ideali, da jih bo čakala po zaključenem šolanju   zasigurana služba, čez noč pa so padli v kapitalizem, kjer so jim bili porušeni vsi ideali in so si morali utirati pot individualno ne glede na izbiro sredstev.  Posledice pa danes čutimo vsi.

16. mar 2014 11:12

@larisa1: to, da bi danes vsak kandidat sprejel pripravnistvo, ce bi ga le dobil, ni res. Veliko delovnih mest ostaja odkriti, ker so mladi prepricani, da je zanje prevec ponizevalna taka zaposlitev. Ali pa niso se dovolj lacni....

V Trstu so pred kakim letom iskali mlade, ki bi jih vkljucili v neko podjetje s pogodbo za nedolocen cas, vsem pravicami, ki jim po pogodbi pripadajo ipd. Pa se je na razgovor prijavilo vec brezposelnih. Podjetnik, starejsi gospod iz Veneta, navajen ze marsicesa, je bil po pogovorih tako sokiraj, da napisal clanek za trzaski italijanski dnevnik Il Piccolo. Veste, kaj ga je najbolj prizadelo? Ko so se mladi prosilci za delo vsedli pred komisijo, so takoj postavili vprasanje: "koliko bo znasala moja placa?". Ko so dobili odgovor (okoli 1.000 evrov mesecno), je marsikateri vstal in rekel: "zepnina, ki jo mesecno dobivam od oceta, je visja."

16. mar 2014 11:36

Že mogoče, da se je gospod razjezil. Ne vem, kakšno službo je ponujal, da je pritegnil tako izbrano klientelo, ampak zanesljivo ni iskal mladih krovcev ali varilcev ali jedrksih fizikov, ti bi na obeh straneh meje polizali vseh dvajset prstov za 1000 erov neto mesečne plače. Ampak ne pri nas ne v Italiji ni takih mladcev prav veliko, in tisti, ki so, zanesljovo ne tam ne tu ne predstavljajo prav velikega problema.