Vem da ni kulinarična tema kar dostikrat poudarjate, je pa seveda tu prostor tudi za ostale teme.
Mene zanima katera ustanova je kompetentna za reševanje napak, oziroma zlorabljanje delavcev v firmi. Že pred recesijo so nadrejeni zlorabljali delavce, sedaj je pa le še slabše in nekatere firme bodo s krizo izredno pridobile, se podkovale na račun delavca. Državi prikažejo krizo , ki jo pa dejansko ni, delavca po "gonijo". Pa še psihično ga uničujejo, rečejo mu lahko kar se jim zahoče, kako so ničvreni...., saj vejo da trenutno nobeden ne upa dat odpoved. Direktorji hodijo na 4-tedenska potovanja, delavcu pa dajo 450 neto plače!In s takim garanjem ne bo nobeden dočakal penzije...
Sindikati so pa....itak veste na kateri strani.
Hvala vsem
Teka
Temo je spremenil(a) Teka dne 15. jul 2009 8:36
) takrat, potem te prosim, ne zdaj nekaj verbalno s puškami. To ni duhovito niti v simbolnem smislu.
Ker smo se v osemdesetih naučili tega, kar je genialno napisal dr. Repe (Zloraba zgodovine, Mladina, 20. marec 2009, številka 9, str 18-22), ki je v refleksiji o naši tranziciji lucidno zapisal misel, ki presega zgolj ozko pojmovanje in interpretacijo zgodovine – treba jo je brati kot odraz stanja duha. Misel gre takole:«V osemdesetih sem občudoval filigransko natančnost, s katero so nekateri pisci razločevali in analizirali odtenke v posameznih političnih pa tudi zgodovinskih procesih…Po več kot petnajstih letih preučevanja slovenske tranzicije sem vedno bolj prepričan, da je bil to, poleg drugih razlogov, glavni razlog za tako imenovani mehki prehod. Odgovornost za javno besedo je bila velika, pravzaprav edino, kar so mnogi imeli. Po osamosvojitvi je to izginilo. Politična in javna razprava sta se v nekakšni medijski modernizirani različici vrnili k namerno ali naključno sproženim kampanjskim obravnavam, kakršna so bila značilna za posamezna obdobja po drugi svetovni vojni.«
In še ena personalna digresija: vpiti je najlažje. Biti v masi vpijočih tudi ni kakšen silen pogum. Pogum se pokaže takrat, ko je človek prvi v vrsti (in masa za njim) ali pa je prvi in edini v vrsti in mora povedati jasno in razločno, kaj zahteva, kaj predlaga, kaj bo naredil, če se predlog ne bo realiziral....in prevzame za to odgovornost.
In me v resnici zanima, koliko od tule prisotnih, ki so v službo hodili že v prejšnjem stoletju in celo v prejšnji državi ima tozadevno kaj veliko kilometrine? Koliko se vas je pa kdaj kjerkoli izpostavilo? Koliko se vas je pa v resnici izpostavilo do točke, da ste zaradi tega morali zamenjati službo (sama imam tudi tako izkušnjo in vem, da sem tozadevno v strahotni manjšini)?
Skratka, stvari se spremenijo in popravijo samo z eno skrajno dolgočasno metodo in ta je: zberi informacije, predelaj informacije, preveri, če jih razumeš in šele potem artikuliraj misel, ki bo stala in držala vodo v vseh pomenih te besede. Energija jeze, če se ne spremeni v kaj bolj produktivnega, se bo končala z morda nekaj razbitimi kozarci in vpitjem in frustracijo o tem, kako so vsi barabe (razen vpijočega, ker njega je pa okoli prinesel čisto vsak, ki je imel dve sekundi časa...).
Če kolegico zanimajo pravila, ki urejajo delo in zaposlitev, ji je Ognjič lepo posredovala zakonodajo in naj jo prebere, premisli, kako jo razume in se na temelju tega odloči, kako bo delovala. In ko/če bo zbirala besede in pogum za akcijo, bo šele v resnici ukapirala kako to v resnici poteka.
Vse ostalo so pa risanke.
Vendelina jr.
