14. mar 2014 15:05
Vanja ni se šlo za plačilo, ampak me je zanimalo, če bom zadnji teden še na urniku.
Hvala ti za odgovor, sem dojela.
syu
14. mar 2014 15:05
Vanja ni se šlo za plačilo, ampak me je zanimalo, če bom zadnji teden še na urniku.
Hvala ti za odgovor, sem dojela.
syu
14. mar 2014 15:27
Syu, tega ti mi res ne moremo povedat. Vprašaj vendar delodajalko.
Vanja
14. mar 2014 16:11
@ribaracarak; ne poznam tega pregovora, ampak, če ga prav razumem zelo sovpada z mojim razmišljanjem. Če bi bil jaz ta osel, bi poizkusil najti pot in način do drugega travnika. zadnja stvar, ki bi v situaciji pomagala je jamranje po forumih.
@limnol; midva se itak nikoli ne razumeva, sem pa vseeno mnenja, da ne velja to samo načeloma in včasih. Nisem se navezoval na syu, ampak, že ko vidim naslov tak ali podoben, dobim pike, pa še v capslocku je napisan.
Vsem, ki se ne strinjate z mojih mišljenjem; v svoji skoraj dvajsetletni delovni dobi sem bil na štirih razgovorih in sprejet sem bil v štiri ta ista delovna razmerja. Na dva razgovora sem bil celo povabljen. Moja izobrazba je na nivoju osnovnega manikirskega tečaja, v vsaki od zaposlitev sem potreboval znanja, ki so mi bila povsem tuja. Tako da izgovorov (bolezen seveda izvzamemo) ne poznam in jih ne prenašam, če sem do česa nestrpen sem do lenobe. če povzamem to mojo kariero je zgrajena povsem na mojem prizadevanju, zanesljivosti in švicu. Ravnokar sem zamenjal službo (v teh časih), ki je odlična v skoraj vseh pogledih in je plod zgoraj omenjenih kvalitet. V prejšni so mi vrata na široko odprta, na podlagi nove so mi odprta tudi v naprej, se pravi sem si zagaral določeno sigurnost za prihodnost. Za vse krivim (dobro in slabo) le in zgolj sebe, sreča, ob pravem času na pravem kraji in "veze", jemljem kot neumnost in si borim svojo pot v življenju.
Na podlagi zgoraj napisanega ne razumem, da do te točke ne bi lahko prišel skorajda vsakdo.
Če pogledam nazaj, pustil sem 11 dni dopusta v enem letu, delal sem dva meseca zastonj povsem prostovoljno ampak se ne oziram na te stvari, premišljujem bolj o tem kaj bi v preteklosti lahko naredil še bolje kot sem.
Zanimivo je pa to, da se z mojim mišljenjem ne strinjajo predvsem tisti, ki imajo že leta probleme z zaposlitvami. Mogoče je problem vseeno drugje. Zadnjič sem se obregnil ob ponos uporabnikov portala ob uspehu športnikov na oi. Na malo stvari sem ponosen, na tole sem sem.
Commis débarrasseur
14. mar 2014 16:59
Se strinjam, da si usodo krojiš sam.A pustiti dopust (negdo je imel korist) 2 meseca zastonj delat,ja,če imaš od česa preživet.Pa imaš družino 2 otroka,nikakršnih prihodkov,a lahko delaš zastonj?Žal jaz tega ne zmorem.Druga plat,sin je tako kot rečeno,moraš sam,našel delo v tujini sam,ampak,to ne uspe vedno,hči ravno tako diplomirana,pa ne najde službe.Ja delo že,ki pa nima veze z njeno izobrazbo,ampak nekako še gre,nima družin.živi doma za sproti gre.A,če se hočeš osamosvojit,je pa potreben en reden dohodek.Moje izkušnje so tako dobre in tudi slabe,kaj se tiče zaposlitve.Eno je,če ti hočeš uspeti v svojem poklicu drugo pa je ,če si primoran delati bilo kaj,da preživiš.Kaj vem,mislim,da je danes tudi to,da otroci,diplomirani,ki imajo poklic živijo s starši in nekako gre.Drugače bi se šele pokazala beda v tej naši državi.Poslušam te mlade,res so zelo pesimistični,radi bi se osamosvojili a nimajo pogojev.Pa vem,se zelo trudijo,delajo marsikaj,pa tudi prostovoljno zbirajo izkušnje,samo,da bi uspeli,a redki so izbranci.
dari
14. mar 2014 17:24
Sem bila ena prvih generacij, še v času socializma, ki se je soočila s krizo v zaposlovanju. Bil je čas, ko so bila podjetja hvaležna štipendistom, če niso iskali službe pri njih, četudi so jih štipendirali.
Sama sem delo sicer dobila, in to takšno, za katerega sem se izobraževala. A ko sem bila enkrat zaposlena, sem vselej najprej opravila svoje dolžnosti na delovnem mestu, potem pa uveljavljala pravice. In glej ga zlomka - nikdar ni bilo težav s pravicami, ker sem vedno izpolnila tisto, za kar sem bila zadolžena (vsaj tisto, če sem poštena, velikokrat sem naredila še kakšen korak več).
In zanimive izkušnje iz mojega delovnega okolja - za svoje pravice so se večinoma najbolj zavzemali tisti, ki so svoje dolžnosti komajda opravili, ali pa še to ne in so za to našli kup izgovorov. Ni pa smel nihče imeti izgovora, če jim kakšna pravica ni bila uslišana v trenutku, ko se jim je zazdelo, da jim pripada.
Ne posplošujem tega, in tudi vem, da ponekod zaposleni dejansko nimajo niti osnovnih pravic iz delovnega razmerja, ki jim pripadajo.
mamamia
14. mar 2014 17:32
Zzak, strinjam se s teboj, da z izpolnjevanjem dolžnosti pravice pridejo same. Zaposlimo se zato, da bomo delali, ne pa kalkulirali, koliko dopusta nam pritiče. V svojih tridesetih letih službe nisem izkoristila povprečno deset dni dopusta letno, da o višku opravljenih ur niti ne govorim, pa moji sodelavci tudi. Je pa res razlika, ali s tvojim neizkoriščenim dopustom podjetje bogati, ali se bori za preživetje. Malo poglejte naokrog, kako ugašajo podjetja eno za drugim. Vzgojili so me, da vedno naredim najbolje kar znam in zmorem. Od drugih pričakujem enako, pa tudi če zato zmanjka časa za koriščenje dopusta ali kakšno uro po delovnem času.
Barbra
14. mar 2014 17:36
Mamamia, ti si samo poosebila tisto, kar je Zzak napisal na splošno.
Vanja
14. mar 2014 17:42
Mislim,da je danes ravno to velik problem,da ni osnovnih pravic,pa če se še tako trudiš.Pač mamamia imaš srečo,da delaš kjer delaš.Kot je negdo omenil,da se delodajalka trudi,ker bi rada ohranila sebi in delavcem delo.Ja to absulutno podpiram.A je vse preveč takih,ki so dajali delavcem drobtinice,sami pa jahte,ni kaj da ni.A ko pride do težav naj delavci rešujejo,se odpovejo vsemu,ja lepo vas prosim,skozi so se odpovedovali,da bi jim bilo boljše,kot se je obljubljalo,sedaj pa še naj rešujejo,nekoga,ki misli samo nase.Ž,al jaz večni optimist, poštenost največja vrednota,tako sem tudi učila otroka,rečem,danes biti pošten ni vredno nič.Poštenjak plača vse in še več za one,ki znajo to izkoristit.
dari
14. mar 2014 17:55
@dari; vse šteje, tudi odnos do spodobno napisanega besedila. Tudi sam se nimam ravno za vzgled, a se vseeno potrudim, da me ljudje razumejo. Negdo, je pa kaplja čez rob.
Še to sem pozabil, vedno mi je cilj delo opraviti. In to dobro. Koliko ur porabim za to je nepomembno. Naslednji vikend imam prost, a ima sosednji oddelek izobraževanje in ga bom samoiniciativno obiskal.
Commis débarrasseur
14. mar 2014 18:04
barbra je napisal/a: |
Zzak, strinjam se s teboj, da z izpolnjevanjem dolžnosti pravice pridejo same. Zaposlimo se zato, da bomo delali, ne pa kalkulirali, koliko dopusta nam pritiče. V svojih tridesetih letih službe nisem izkoristila povprečno deset dni dopusta letno, da o višku opravljenih ur niti ne govorim, pa moji sodelavci tudi. Je pa res razlika, ali s tvojim neizkoriščenim dopustom podjetje bogati, ali se bori za preživetje. Malo poglejte naokrog, kako ugašajo podjetja eno za drugim. Vzgojili so me, da vedno naredim najbolje kar znam in zmorem. Od drugih pričakujem enako, pa tudi če zato zmanjka časa za koriščenje dopusta ali kakšno uro po delovnem času.
|
Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Karamelna omaka
Veseli tiramisu