15. jul 2009 22:25
Najprej sem bila prepričana, da se bom temi izognila, ker nočem, da mi kdo očita kakršnokoli zaplankanost. KEr sem ravno dovolj mlada, sem okusila, z veliko žlico oba sistema, socialističnega in "že razvitega" kapitalističnega. V slednjega sem nekako padla.
Moram reči, da nama je z možem šlo dobro v obeh. V socializmu sva se bolj znašla kot karkoli drugega, ker če si hotel karkoli doseč, ni bilo drugega, kot hvatat krivine in včasih iskat zveze. V slednjem sva našla dovolj možnosti, da nama je življenje lepo. (saj vem, noben ne mara poslušat srečnežev, tudi žajfaste opere so polne tragedij in jih ljudje gledajo zaradi mizernosti in drame v življenju karakterejv.)
Naš učitelj v gimnaziji nam je pri prvi uri zgodovine razložil kako in zakaj pride do revolucije in to primerjal z loncem s pokorvko, polnim kipeče vode. Če pomislimo, smo lahko mi sami ta kipeč lonec. Samo, ko nam enkrat zavre, je prepozno. Nezadovoljnosti pri deli, v zakonu, z otroci (se bom tukaj ustavila) se začnejo veiko prej, kot pa, ko loncu odnese pokrov. Nezadovoljnosti je treba opaziti zgodaj, se pogledat v ogledalo resnice in si reči: Ups, tako pa ne bo šlo dobro naprej.
Temu sledi ukrep.
Najpomembeneje se je ozreti okrog sebe in poiskati vrata, ki se lahko odprejo v boljši jutri. Včasih to pomeni pošteno zategniti pas (been there, done that) in oditi v šolo, se naučiti kakšnega novega "rokodelstva" ali pa, če smo že tako pametni, odpreti svoj mali biznis. Jamranje nas bo spravilo še v večjo slabo voljo in vse skupaj nas bo preusmerilo od kreativnega reševanja problema do apatično-depresivnega stanja (ali še več jamranja).
Sama nimam nikogar, ki bi me poslušal se pritoževati. Tisti hip, ko bi začela, bi dobila na zlatem krožniku servirano vprašanje: In kaj boš ti naredila, da boš izboljšala situacijo. Včasih sistema ne moremo spremeniti, lahko pa sebe preusmerimo in si izboljšamo življenje.
Vanja