Matura 2009

Danes so že znani rezultati mature in naš gimnazijec je dosegel kar slab rezultat kljub siceršnjemu prav dobremu uspehu.

Sicer bo po doseženih točkah sprejet na želeno fakulteto, pa vseeno.

Naj ob tej priložnosti povem, da imamo doma zadnji dve leti pravi kaos glede odnosov, saj se je sin zelo spremneil. Postal je nespoštljiv do naju kot staršev,je zelo zajedljiv, celo agresiven in predvsem z možem oz. očetom imata skrhane odnose.

Zdaj je oče celo proti temu, da gre sin sploh študirat naprej pa vas sprašujem kako vzpostaviti kolikor toliko normalen odnos med njima dvema in kako v takšnem primeru reagirati kot mati oz. žena, da s pogovorom ne raniš čustev drugega starša, v tem primeru očeta.

Za vaša mnenja in odgovore, morda celo kakšne lastne izkušnje na tem področju, se vnaprej zahvaljujem in vam želim lep dan še naprej.

mamica03

13. jul 2009 18:10

Mamica03,

probleme imata oče in sin in onadva jih bosta morala sama razrešiti. Na tvojem mestu se ne bi postavljala na nikogaršnjo stran, čeprav seveda lahko poveš svoje mnenje. Dokler obe strani ne bosta pripravljeni narediti koraka en proti drugemu, se nima smisla mučiti z vlogo posrednice. Kako odreagirati v določenem primeru... najbolje ju poznaš ti sama, prisluhni raje sebi. Seveda ne dvomim, da boš dobila tudi kopico nasvetov.

tulka

13. jul 2009 18:26

Verjetno imata sin in mož zelo podobne karakterje in si tako skočita v lase.

Odgovor na dvom, da bi sin sploh šel študirat je pa z moje strani takle: Verjetno bo z višjo (viskoko ipd.) izobrazbo nekoč več zaslužil in si tako omogočil samostojno življenje in se bo lahko odselil iz vajinega gnezda. Ko bo enkrat samostojen, delal stvari tako, kot sam hoče, ne da bi moral vama odgovarjat zakaj in kako, se bodo tudi odnosi zboljšali.

Medtem pa samo stoj ob strani in pusti, da sama rešita nesporazume. Če ti dovolita, da se vmešaš je bolje, da "narišeš" sliko prepira. Prepiri so samo razlike med tem kaj bi rada (pričakuje) ena stran in kaj bi rada (pričakuje) druga stran. 1. je treba najti srednjo pot, s katero bosta oba zadovoljna. 2. treba se je sprijaznit in spoštovat razliko med enim in drugim (pod pogojem, da niso samo uničujoče - droge, alkohol ipd.).

 

 

Vanja

13. jul 2009 18:28

Pri nas zelo pomaga pogovor,imam sinova 19 in 20 let,seveda so dnevi slabši pa boljši,saj smo vsi kdaj malo čudne volje pa sitni.Mož se malo manj pogovarja z njima,bolj to kaj je za delat doma,jaz sem pa prava čvekulja in se res razumemo.Poleti vedno udarimo debato kam bi bilo dobro potovat,pozimi smučat,iščemo destinacije ter pregledujemo cene.Seveda na dopust sedaj hodita sama.Ojoj poslušata obupno glasbo samo ko rečeta mami posluš to,pa poslušam noooo...hi,hi. Kaj pa matura...pri nas jo je starejši sin naredil šele sedaj,pa jo je,pač je sam eno leto izgubil,ne jaz,pa jeseni gre študirat,pri tem ga podpiram res,delal bo še lahko.AJA DELAL...zanima me mamica03 a vaš sin kaj dela med počitnicami,ker pri nas že od 15 leta in vesta kako se služi denar. Da sin ne bi šel študirat ker je trenutno malo zoprn in vzvišan,joj mamica03 to pa ne...ja a bo potem še bolj doma in trmoglavil. Gotovo ti nisem veliko pomagala,samo natresla sem ti par stvari ki se vsaj pri nas obnesejo...se pravi pogovori-dnevni,med počitnicami delata ali doma na kmetiji ali drugje,ležanja pri nas razen ob nedeljah ni,vikendi so njuni za zabavo in prijatelje. kuharca37

13. jul 2009 18:39

Če vidva z očetom oziroma možem nimata enotnega stališča, bo težka. Ojoj, če se tole vleče že 2 leti... bo tudi težka. Premalo vem, da bi lahko kaj svetovala, a verjamem, da se da vsak problem rešiti. Brez pogovora ne bo šlo. Zlata pravila za pogovor (za začetek) so: Maksimalno 20 minut! Samo ena in edino ena težava istočasno! (Ne ozirajoč se na vse možne eskivaže in obračanje plate.. ) Če pogovor zaide v visoke frekvence, se ga prekine. Kakršen koli takojšnji zaključek ali takojšnji dogovor ali postavljanje pogojev je neumesten. Po takih, težkih pogovorih je potreben čas za razmislek. Kolikor se le da (je pa težko u........!!), je treba izključiti užaljena čustva. Tudi vprašanja, ki se začnejo z "Zakaj?" niso umestna (Zakaj nisi tega pa tega, zakaj si to tako pa tako...) Če bi vprašani vedel zakaj, do težave ne bi prišlo. Ne prekinjaj, če kdo govori, je zdravilno, da tisti, ki govori, sam sebe tudi sliši. Jaz sem enkrat naš prepir in pregovarjanje in vse kar zraven spada, snemala. Ob bolj prijazni situaciji smo to preposlušali. Šele ko tudi sam sebe slišiš, je kakšna stvar malce bolj jasna. In ko se boste pogovarjali, izklopi zvonec na vratih, izpuli telefon, ugasni mobitel, bognedaj da so prižgani televizorji in računalniki..! Natresla sem ti nekaj tehničnih okvirjev. Aja! Vama z možem (ali pa najprej samo tebi) mora biti že v štartu jasno, kaj je CILJ? Ali razćiščevanje za nazaj ali poiskati pot naprej? japaja

13. jul 2009 19:29

Puberteta je ena huda reč, pri nekaterih se sploh ne opazi, pri drugih pa kar traja in traja in povzroča travme v družini. Moje mnenje je, da bi se morala najprej pogovoriti vidva z možem in nato s skupnimi stališči še pogovor s sinom. Če ne gre tako, za domačo mizo, pa poiskat strokovno pomoč. Ker se sicer lahko zgodi, da se bosta v par letih tvoja dedca vsak po svoje skulirala in postala zaveznika, ti boš pa s skrhanim zdravjem gruntala, če ni morda s teboj kaj narobe. Ker si pač ženske te družinske peripetije ponavadi bolj k srcu jemljemo in se grizemo... Ti želim, da čim prej najdeš pravo pot iz tega! Ognjič

13. jul 2009 19:43

Ojoj, moja uboga mama je tudi morala vse to prenašati - z moje strani, samo pri meni je trajalo tja do 22. leta, da sem se začela z njo pogovarjati in da sem jo vzela za svojo. Sem pa delala faks brez problemov, služila svoj denar, se do vseh ostalih čisto normalno obnašala, samo njo sem enostavno dala na "ignore". Doma sem bila en sam obup. Se še zdaj čudim njeni potrpežljivosti in se ji zahvalim, da me ni kam poslala. Loni Makaroni

13. jul 2009 20:31

Ognjič je napisal/a:

Puberteta je ena huda reč, pri nekaterih se sploh ne opazi, pri drugih pa kar traja in traja in povzroča travme v družini. Moje mnenje je, da bi se morala najprej pogovoriti vidva z možem in nato s skupnimi stališči še pogovor s sinom. Če ne gre tako, za domačo mizo, pa poiskat strokovno pomoč. Ognjič

Se povsem strinjam. Pa seveda naj jeseni začne s študijem. Še to: bo študiral tako, da bo med tednom od doma ali ne?

rimljanka - zasebno mnenje

13. jul 2009 20:43

Vsem se za vse odgovore, mnenja in predloge k izboljšanju odnosov najlepše zahvaljujem za trud in čas, ki ste si ga vzeli.

japaja je napisal/a:

Aja! Vama z možem (ali pa najprej samo tebi) mora biti že v štartu jasno, kaj je CILJ? Ali razćiščevanje za nazaj ali poiskati pot naprej? japaja

Stremim k naprej, čeprav bi verjetno bilo pametno tudi kaj za nazaj razpucati, a ne bi tega sedaj pogrevala, dokler se vsaj malo strasti ne umirijo.

rimljanka je napisal/a:

Še to: bo študiral tako, da bo med tednom od doma ali ne? [nagelj] rimljanka - zasebno mnenje

Ne, študiral bo v domačem mestu. mamica03

13. jul 2009 20:50

Tudi naš je star 20 let.Je zaenkrat " normalen" fant. Zakaj?

nikoli si nisva z možem pustila izsiljevanja, pregovarjanja....kreganja in povzdigovanja glasu od otrok, niti eden od drugega. Vsako še tako veliko težavo smo rešili z pogovorom na normalnih frekvencah.

Tako sedaj moj povprečni sin študira, vozi avto in motor, ko je doma je za računalnikom ali pa mi v kuhinji pomaga....pa s prijatelji žura...dela, služi denar in si kaj privošči....

Vendar nikdar, pa res nikdar nisva z možem pred otroci pokazala, da ima eden drugačno mnenje in nazore od drugega. Vedno sva se na samem pogovorila, kako naprej pri vzgoji, če se slučajno nisva strinjala. In moram reči, da nama je uspevalo in uspelo.

Oba študentka in študent sta "pridna", imata svoje nazore in mišljenje, sta pozitivna, delovna, rada s svojimi prijatelji in tudi s skupnimi....skratka, življenje teče po relativno mirnih tirnicah. Tudi otrokom je potrebna svoboda in zaupanje v njih.

Pogovorita se vidva z možem, brez sina, kako za naprej in pri tem bodita dosledna. Slej ko prej se bodo zadeve umirile. Pa brez kričanja in zmerjanja, ker to ne pelje nikamor.

Kyara

14. jul 2009 9:23

V tem vprašanju je veliko manjših vprašanj. - Sin je nespoštljiv do staršev: ponavadi je tako, da se vzgaja/ne-vzgaja s svojim zgledom in ne s tistim, kar se otroku naroči, da mora početi. Če je otrok nespoštljiv do staršev, potem bi morda veljalo iskati, kje je pobral ta vzorec in verjetno se ga bo strahovito hitro našlo kar doma. Kako sta se vidva pogovarjala zadnjih n-let? Spoštljivo? So bile prosim, hvala, to si lepo naredil/a, rad/a te poslušam....v dnevnem besednjaku ali je bilo bolj dej-mi-mir, vsega-mam-dost, ti-pojma-nimaš....? Ker otrok, ki zraste v mirnem okolju, bo v puberteti sicer prišel na svojo dozo provociranja (ker trenira, do kod starši zdržijo in do kod si sam upa), ampak po enem letu se mu bo tak trening zdel že malo brez zveze in bo nehal. - Nekje praviš, da bi s partnerjem "morala razpucati za nazaj". Ja, seveda bi morala. Takrat, ko sta bila v točno tistem konfliktu. Pogrevanje starih zamer se pa ne dela. Ne samo zato, ker to ni lepo in omikano, preprosto zaradi tega, ker ne moreš stalno vleči nečesa izpred n-let kot temelj vseh svojih sedanjih frustracij in nabijati partnerju, da je odgovoren za to. Noben človek takega bremena (da je odgovoren za to, da se nekdo drug slabo počuti že nekaj let) noče nositi in se bo temu na vse načine izogibal in ko ne bo šlo več na na nižjih jakostih, se bomo pa drli. Če vaju kaj silno teži in tega ne moreta sama predelati, je treba oditi v družinsko posvetovalnico. Jih je v tej državi kar nekaj in če se bo treba voziti iz domačega kraja v kak večji kraj, se pa bosta. Konec koncev, partnerstvo pomeni, da si z nekom v dobrem in slabem (in ni nujno, da se ravno poročiš za to) in poskušaš skupaj rešiti tudi tisto, kar je slabo. Tudi zaradi tega, da si lahko čiste vesti razideš, če se ugotovi, da se skupaj tega ne da rešiti. - Ali bi sin študiral ali ne, ker je zdaj oče malo proti... A je kakšna boljša alternativa na dolgi rok? je kje kak silni družinski biznis, kjer se sin najde in ga neizmerno veseli (pa tudi, če bi bil, bo treba tudi za vodenje takega biznisa imeti kaj več kot maturo)? Ker, če tega ni ali pa če je, pa se sin v tem ne vidi, jaz kakšne boljše alternative ne vidim. Vidim samo dolge kolone na Parmovi (figurativni izraz za zavod za zaposlovanje). Tudi se mi zdi reševanje očetovske avtoritete s prepovedmi in "jaz imam prav" stališčem, ko sinu onemogoča študij - to se mi zdi pa malo otročje in naj si da človek malo miru in naj se ne obnaša nedoraslo (ker s takim odnosom pa res kliče k nespošotvanju). Naj gre otrok na študij, da se malo oddalji od te družinske sheme, ki evidentno ni dobra. Vidva pa malo popravita sebe in vajin odnos. Ko se popravi odnos med staršema, se tudi otroci (tudi dvajsetleniki) sprostijo. Drugače je pa ključna beseda "družinska posvetovalnica". Na tvojem mestu bi šla tja. Pa čeprav najprej sama. Vendelina jr.