14. jul 2009 9:23
V tem vprašanju je veliko manjših vprašanj.
- Sin je nespoštljiv do staršev: ponavadi je tako, da se vzgaja/ne-vzgaja s svojim zgledom in ne s tistim, kar se otroku naroči, da mora početi. Če je otrok nespoštljiv do staršev, potem bi morda veljalo iskati, kje je pobral ta vzorec in verjetno se ga bo strahovito hitro našlo kar doma. Kako sta se vidva pogovarjala zadnjih n-let? Spoštljivo? So bile prosim, hvala, to si lepo naredil/a, rad/a te poslušam....v dnevnem besednjaku ali je bilo bolj dej-mi-mir, vsega-mam-dost, ti-pojma-nimaš....? Ker otrok, ki zraste v mirnem okolju, bo v puberteti sicer prišel na svojo dozo provociranja (ker trenira, do kod starši zdržijo in do kod si sam upa), ampak po enem letu se mu bo tak trening zdel že malo brez zveze in bo nehal.
- Nekje praviš, da bi s partnerjem "morala razpucati za nazaj". Ja, seveda bi morala. Takrat, ko sta bila v točno tistem konfliktu. Pogrevanje starih zamer se pa ne dela. Ne samo zato, ker to ni lepo in omikano, preprosto zaradi tega, ker ne moreš stalno vleči nečesa izpred n-let kot temelj vseh svojih sedanjih frustracij in nabijati partnerju, da je odgovoren za to. Noben človek takega bremena (da je odgovoren za to, da se nekdo drug slabo počuti že nekaj let) noče nositi in se bo temu na vse načine izogibal in ko ne bo šlo več na na nižjih jakostih, se bomo pa drli. Če vaju kaj silno teži in tega ne moreta sama predelati, je treba oditi v družinsko posvetovalnico. Jih je v tej državi kar nekaj in če se bo treba voziti iz domačega kraja v kak večji kraj, se pa bosta. Konec koncev, partnerstvo pomeni, da si z nekom v dobrem in slabem (in ni nujno, da se ravno poročiš za to) in poskušaš skupaj rešiti tudi tisto, kar je slabo. Tudi zaradi tega, da si lahko čiste vesti razideš, če se ugotovi, da se skupaj tega ne da rešiti.
- Ali bi sin študiral ali ne, ker je zdaj oče malo proti... A je kakšna boljša alternativa na dolgi rok? je kje kak silni družinski biznis, kjer se sin najde in ga neizmerno veseli (pa tudi, če bi bil, bo treba tudi za vodenje takega biznisa imeti kaj več kot maturo)? Ker, če tega ni ali pa če je, pa se sin v tem ne vidi, jaz kakšne boljše alternative ne vidim. Vidim samo dolge kolone na Parmovi (figurativni izraz za zavod za zaposlovanje). Tudi se mi zdi reševanje očetovske avtoritete s prepovedmi in "jaz imam prav" stališčem, ko sinu onemogoča študij - to se mi zdi pa malo otročje in naj si da človek malo miru in naj se ne obnaša nedoraslo (ker s takim odnosom pa res kliče k nespošotvanju). Naj gre otrok na študij, da se malo oddalji od te družinske sheme, ki evidentno ni dobra. Vidva pa malo popravita sebe in vajin odnos. Ko se popravi odnos med staršema, se tudi otroci (tudi dvajsetleniki) sprostijo.
Drugače je pa ključna beseda "družinska posvetovalnica". Na tvojem mestu bi šla tja. Pa čeprav najprej sama.
Vendelina jr.