6. jul 2009 14:01
1. Za božjo voljo, komaj si prišla v leta, ko si vsaj malo mentalno zrela za to, da sploh imaš otroka.... (kot da je bilo komu kaj blazno veliko jasno pri 25-ih pa so že imeli otroke in so svoje neizdelane in neartikulirane ideje prenašali naprej na otroke....) in tozadevno je to vprašanje popolnoma odveč.
2. Leta niso issue. Itak bo tvoja generacija (in moja tudi) imela pogoje za penzijo tam nekje pri 70 in kakorkoli obračaš, pred tabo je itak vsaj še trideset let aktivnega življenja
3. Namesto tega, da razmišljaš, koliko boš stara čez devetnajst, dvajset let....razmišljaj o tem, kako sta z možem v ekonomski kondiciji za to, da vlagata naslednjih dvajset let v eno ekonomsko osnovo, ki bo čez četrt stoletja, da bosta juniorju (če ga bosta imela) pri njegovih/njenih petindvajsetih lepo rekla: eVo junior, faks imaš, zaposlitev smo našli, tule sva ti lepo pripravila nekaj obveznic in nekaj denarja, izvoli, čekiraj nepremičninske informacije, najdi si nepremičnino, kjer boš živel/a in prosim, čim prej se odseli. Tvojih obiskov bomo blazno veseli, ampak midva imava pa zdaj svoje življenje in ti svoje. Pa položnic tudi nič ne nosi sem, kar lepo jih sam/a plačuj. Pa kredite tudi. Ker midva sva tozadevno končala. Hočem reči, TOLE je tema, ki se razmišlja pri teh letih (in o katerih je morda pri 25-ih kdo tako naiven, da misli, "da bomo že nekako, ker moji starši so tudi nekako...." potem pa deset let kasneje gleda, kako ga/jo sesuva lastna naivnost), ne pa o tem, če boš slučajno najstarejša na roditeljskem sestanku (kar definitivno ne boš).
In če sta z možem v kondiciji za tako dolgoročno varčevanje, potem go for it in imejta lepega otroka. Če pa nista, potem je pa v tej državi na voljo ena vrsta kontracepcijskih sredstev.
Ker tega, da bi pri sedemdestih letih jamčila za kredite svojih otrok.... tega ti pa definitivno ne privoščim.
Vendelina jr.