2. jul 2009 12:25
Evo, na "izredno željo naših dragih gledalcev"....kot so včasih rekle tete, ki so napovedovale TV program
Oziroma, tega sem se lotila z namenom, da pokažem, da so politične vede resna študijska disciplina in da politika ni sinonim za prepiranje. Kdor se rad prepira, se pač prepira povsod (doma, v lokalni skupnosti, na forumih) in to počne tudi v politiki, če tja zaide.
K bistvu:
Odstop Iva Sanaderja z mesta predsednika vlade in predsednika stranke in tudi najava, da se umika iz politike (izlazim iz politike ali politika ne izazi iz mene...kot je rekel) ima več nivojev.
Na nivoju formalnega je to obvladljiva situacija. Parlamentarne demokracije to z zakoni uredijo takole: Premier odstopi, to posledično pomeni, da je tudi vlada v odstopu. Predsednik države potem opravi razgovore s parlamentarnimi strankami in se presodi, ali se lahko iz obstoječe strukture sestavi kakšna nova vlada - in se določi nov/a prvi/a minister/ministrica - in potem ima ta junak/inja določeno obdoje, ko sestavlja novo vlado. Če je vlada sestavljena okej, če se pa ugotovi, da se ne da sestaviti nove vlade, se pa dogovorijo za datum novih volitev. V primeru Hrvaške se itak izteka predsedniški mandat (januar 2010) in bodo morali ljudje itak na predsedniške volitve in če bi (se bodo) zraven izvedle še predčasne parlamentarne volitve....bi se to logistično čisto lepo odpeljalo. Verjetno se bo kaj takega tudi zgodilo. Zahteve opozicije po volitvah so precej močne in verjetno bo politični razmislek sprejel idejo, da bodo sedaj neke rekonstrukcije vlade, ki pa bo v bistvu bolj tehnična (tehnična vlada je v situacijah, ko neko vlado pač moramo imeti in nobeden ne sestavi kake verodostojne večine in potem se vsi dogovorijo za nekaj srednjega in prehodnjega) kot koalicijska vlada.
Ampak formalni nivo odstopa, ki bo verjetno vodil v predčasne parlamentarne volitve je tu še najmanj intriganten (v bistvu ni intriganten in tudi ne bi smel biti in prav je tako).
Ključni in na trenutke izmuzljivi elementi so v politični praksi Iva Sanaderja. Ivo Sanader je prvo desetletje svoje politične kariere večino časa preživel kot namestnik dolgoletnega hrvaškega zunanjega ministra Graniča in kot srednje pomemben član HDZ. Ko je konec leta 1999 umrl Franjo Tuđman in se je bilo potrebno oddaljiti od preveč desnih in preveč nacionalističnih in s-kriminalom-preveč-povezanih elementov v HDZ-ju na eni strani in ko niso našli nobene druge face, ki ni bila preveč kompromitirana s prakso Tuđmana in Pašalića, so nekje iz ozadja potegnili Iva Sanaderja. In se je Sanader s svojo meščansko vzgojo (ni ravno fetivo Splićanin, pa vendar, palača pušča urbane posledice na karakterju) čisto lepo korektiral s sredino desno od centra in ravno dovolj je bil drugačen od frančiškansko-hercegovskih elementov, kadar je bilo to potrebno (ko je bilo treba koketirati z "Zahodnim svetom") in ravno dovolj populističen, da je šel malo demonstirati, ko je v času Račanove vlade potekel sodni postopek proti Mirku Norcu (Svi so mi Norac...in te stvari). Ivo Sanader je lepo v času, ko je bil v opoziciji (od 2000 do 2004) v stranki oddaljil preveč desne struje in potem po štirih letih Račana zmagal na volitvah. In to ponovil tudi na lanskih volitvah. Ne zato, ker je bila HDZ plus koalicija tako super v vladni postavi, ne zato, ker je bil Sanader tako ekscelenten predsednik česarkoli - ostali so bili še slabši ali pa jih je bilo premalo ali pa oboje. In mislim, da je ravno to, da so bili ostali še slabši ali pa jih je bilo premalo, najbolj opredelilo Sanaderjev politični stil. Namreč, ko se človek znajde v situaciji, kjer nima prave konkurence, takrat je skušnjava ošabnosti velika. In Sanaderja je prevzela obilno in izdatno. Zadnje dve leti sta potekali v tej maniri: ošabno in ošabno. Sanader se je šel gospodarstvo in granjo cest, ministri so statirali. Sanader se je šel pravosodne reforme (po tem, ko se je razšel s koalicijsko Vesno Škare Ožbolt) in to tako, da se je sistemsko nadzorovalo/usmerjalo pravosodni sistem (namesto, da bi bilo sodstvo neodvisna veja oblasti), brezbarvna ministrica je pa nekaj stokala o zaostanku za reformami v pravosodju (kar je tema, ki jo Hrvaška že blazno dolgo razlaga v pogajanjih z EU in je še kar ni razrešila in je še nekaj časa ne bo). Sanader se je šel zunanjo politiko, zunanja ministra sta bila pa zgolj za to, da ponavljata tisto, kar je Ivo že prej domislil. In konec koncev tudi za zdaj zadnji dogodek - ko je odstopil, je že povedal, kdo naj bi ga nasledil na vladnem položaju.....Halo, če namerava predsednik vlade odstopiti, potem o tem in o tem, kaj storiti, prediskutira s predsednikom države. Če imata ali pa nimata kemije, morata to storiti daleč od luči javnosti. Ne pa tako, da si je Sanader zamislil, da bi malo odstopil in ta fait accompli serviral javnosti in Mesiću in zraven še, "da se predsednik Mesić ne bo preveč mučil" s tem, ko je Sanader izbral naslednico Kosorjevo, v bistvu spodrezal pristojnosti predsednika države. Predsednik države mora javnosti povedati KDO bo naslednji prvi med enakimi. Ne pa premier v odstopu.
Ta Sanaderjeva ošabnost splitskega "frajera u điru" (kdor razume Dalmacijo, ve, kaj to pomeni, kdor pa ne, sorči, to je neprevedljivo), je doma še funkcionirala. V mednarodnih odnosih pa malo manj. Hrvaška v mednarodnih skupnosti žal funkcionira kot država, ki nikoli ne naredi vsega, kar bi morala (never deliver all the goods) in ta kliše si še kar utrjuje. Lahko je bil Ivo Sanader najbolj šarmanten v neformalnih druženjih, lahko, da je polovico evropskega birokratskega establišmenta kdaj šlo na križarjenje na Jadran, lahko, da so bile žurke, ki so jih delali hrvaški lobisti, najboljši eventi sezone, ampak dejstvo ostaja, da:
- ima Hrvaška ponavljajoče ugotavljanje ICTY (sodišča v Haagu), da ne sodeluje s sodiščem v zadostni meri (zaradi česar ima NL vedno rezerve za vstop Hrvaške v EU)
- je Hrvaška že kako leto in pol na nulti točki na poglavju državnih intervencij v gospodarstvo (namreč, Hrvaška subvencionira svoje ladjedelnice, ki delajo izgube, namesto, da bi v gospodarsko boljših časih delala na reorganizaciji ladjedelništva - mimogrede, na hrvaškem je ogromno znanja iz ladjedelništva in to bi moral biti paradni konj njihovega znanja+industrije, pa ni tako),
- da Hrvaška nima pravosodja, ki bi sistemsko kazal znake, da je sodna veja oblasti neodvisna (resne demokracije temelji na ločenosti zakonodajne, izvršne in sodne oblasti)
- da hrvaška politika vedno obljublja, da bo nekaj postorila, potem pa postori polovico, to storjeno polovico obeša na veliki zvon v upanju, da se bo prezrlo, da tista druga polovica ne bo narejena (pa znate već, to su sitnice, to ćemo lako otpratiti......)
In seveda v mednarodni skupnosti je tudi znano (ne sicer kot nosilna vest, ampak analitske službe to slejkoprej zložijo skupaj), da je Hrvaška ena redkih držav (mislim, da ima to nesrečo samo še BiH, ki pa je itak poseben primer), ki s čisto nobeno od svojih sosed nima dokončno opredeljene meje. Do neke mere je temu tako zaradi tega, ker Hrvaška (razen morske meje) v kontekstu Jugoslavije ni imela nobene zunanje meje in da pač dogovori na Balkanu imajo eno svojo kombinacijo začimb. Ampak, nedogovorjene meje z čisto vsemi sosedi, to se v mednarodni skupnosti prevaja kot potencialno tveganje za slabše medsosedske odnose. In država, ki ima več možnosti za slabe medosedske odnose....pri takih stvareh si mednarodna skupnost vedno naredi diskretno fusnoto.
Da medsosedske odnose povežem s Sanaderjem: Sanader je bil v bistvu glavni piarovec politike, ki je polovico postorila in to na veliko oznanjala, polovice pa ne in se spričo manjkajoče polovice delala totalno nevedno. Oziroma, če so ga dobili na tem, da ignorira, da kaj ni bilo storjeno, rečeno, je potem to manjkajoče banaliziral do nivoja nespodobnosti. Ko postane predsednik vlade v diskurzu aroganten in omalovažujoč (najprej do sosedov, potem do EU, pa do ICTY), takrat se začne njegov konec. Ali končajo kot kakšni zafrustriani avtokrati, ali jih odstavijo s kakšno obliko državnega udara, ali si zmišljujejo spremembe ustave (ja, referiram se na ruski model)....ali pa. No, vsekakor si je Ivo Sanader naredil veliko uslugo, da je včeraj odstopil. Tako je zmanjšal tveganje, da bi po politični drži (ne po praksi in zlasti ne dejanjih) postal podoben Miloševiću (čeprav, poglejte ličnice Sanaderja in Miloševića, a niso nekam podobno okrogle?). In če grem nazaj na medsosedske odnose: Zadnjih šest mesecev se je na nivoju Hrvaška-Slovenija zgodilo samo to, da je Slovenija artikulirala dejstvo, da ima s sosednjo državo zgodovino neuresničenih dogovorov in da ima zato Hrvaška v očeh Slovenije omejeno kredibitlnost. Nič igranja žrtve in nič šopirjenja po parketu ni bilo, samo artikuliralo se je to dejstvo, v nadaljevanju pa je hrvaška politika, ki jo je dominantno opredeljeval Sanader empirično dokazala, da je v razgovorih nekredibilna (kdor sprejema samo tisto, kar je zanj ugodno, ostali pa presliši, ta je pač nekredibilen). O tem, kakšne posledice bo takšna sanaderjevska politika imela za sosednjo državo, se bo še videlo, volilno telo se bo pa o tem itak izreklo. Sama imam pač izdelano mnenje o katerikoli politiku, ki se o drugih politikih izreka z dozo nespoštovanja in sploh omalovažujoče. Tudi imam docela izdealno mnenje o politikih, ki se z dozo nespoštovanja in omalovažujoče izrekajo o politikih iz drugih držav. To se preprosto ne sme početi. Ker, ko sliši slehernik s spodnjo povprečno plačo svojega predsednika vlade, kako se omalovažujoče izreka o sosednji državi, kako ta isti predsednik vlade uči eno mednarodno organizacijo (kamor ta dežela še včlanjena ni), kaj sme in kaj bi morala naredit....potem dobi slehernik tak signal: če lahko predsednik šimfa, lahko tudi jaz artikuliram vsa svoja potlačena nacionalistična čustva. In jih artikulirajo. Eni na forumih, eni tako, da v turističnih krajih malo zafrkavajo turiste - in tako mečejo slabo luč na veliko večino vseh tistih, ki bi samo radi živeli v miru in se srečevali z ljudmi dobre volje od vsepovsod.
In da grem nazaj na odstop Iva Sanaderja. Tako totalno nepričakovano pa to vendarle ni bilo. Mene je v nedeljo presenetil tale članek (povzel ga je tudi Dnevnik, ampak za sladokusce je original):
http://www.jutarnji.hr/clanak/art-2009,6,28,,167775.
Namreč, napisan je tako, kot bi ga napisali v slovenskem zunanjem ministrstvu in potem bi se pa dodala še ostra kritika vlade (kot da bi to napisali v SDP-ju za potrebe predvolilne). Kar pomeni, da je brifing prišel od drugega konca, kot je ponavadi prihajal. Vsekakor pa zelo drugače od manire uvodnikov in komentarjev v hrvaških zmernih časopisih (desnih ne berem, to mi je težko prebavljivo). Jaz sem najprej tekst razumela kot pripravo hrvaške javnost na to, da bo treba požreti malo lastnega nakvačkanega ponosa in se soočiti z realnostjo (in realnost je, da EU ravno nima na prioriteti vstopa Hrvaške v to organizacijo), presenetila pa me je zelo ostra oznaka Sanaderjevih polresnic. Ker do prejšnjega tedna sta bili česa takega zmožni napisati samo Mirjana Kasapović (svetujem branje njenih kolumen v Globusu) in Jelena Lovrić ....in potem dolgo časa nihče drug. Sama sem zato razumela včerajšnji odstop v povezavi z omenjenim tekstom. Zato me odstop ni popolnoma presenetil. Presenetilo pa me je, da se je tako hitro zgodilo.
Je pa še nekaj (in sem razmišljala, če se splača tole vključiti, ker tekst je že itak dolg, ampak eni ste prosili zanj, zdaj pa imate). Glavnina hrvaške zadolženosti (zadolženost države in zadolženost gospodarstva in prebivalstva) temelji na predpostavki uspešnega turizma. Denar iz turizma daje plače ljudem v turizmu in še celi vrsti dejavnosti, ki največ prodajo turizmu (trgovina, gradbeništvo....ostale storitve). Tudi sistem avtocest je kreditiran s predpostavko, da bo kakih 80% cestnin prišlo s turizmom. Drugih močnih gonil razvoja v sosednji državi ni. Nimajo več močne farmacije (pa so jo včasih imeli), nimajo dovolj stabilne industrije za to, da bi s produkti zadovoljevala vsaj regionalno tržišče, od ostalih storitev pa je samo trgovina. In če letošnje poletje ne bo zadosti prilivov zaradi turizma, se bo zgodilo to, da bo preprosto na celi črti zmanjkovalo denarja za vračilo kreditnih obveznosti. In v tem primeru bo moral intervenirati Mednarodni denarni sklad (ki da državam posojilo za to, da pokrijejo svoje jamstvene obveznosti). Če dobi država posojilo MDS, to na simbolni ravni pomeni, da je šla v razvoju močno nazaj. Zelo nazaj. Recimo v leto 1989 (takrat je bil zadnji stand-by za bivšo Jugo). In ko ta simbolizem empirično razume tudi volilno telo....takrat tudi zelo dobra retorika ne pomaga. Pomaga samo iskrenost. Ampak sanaderski diskurz je bil z iskrenostjo slab in zato je Ivo Sanader raje odstopil, kot pa da bi moral delati stand-by aranžmaje. Ampak, zdaj sem pa že na področju spekulacij, to mi pa ni všeč in bom v to smer odnehala.
Zakaj je Ivo Sanader v resnici odstopil, ve samo on. Javnosti ni dal dobre razlage. Zato si javnost zadevo po svoje razlaga in od tu naprej bo vsak vlekel svoje konsekvence. Sama ne izključujem možnosti, da bo Ivo Sanader v naslednjih mesecih kriv za čisto vse, kar se bo izkazalo za narobe v tej državi. Ampak tudi ta faza bo enkrat mimo.
Enkrat se bomo tudi za tisto nesrečno mejo dogovorili. Pa vojska se bo umaknila s Trdinovega vrha. Pa nabrežja na Muri bo treba tudi dokončati. Naši južni sosednje bodo vedno Hrvatje in mi bomo vedno njihovi severni sosedje in pameten človek ve, da se akceptira tisto, česar se ne da spremeniti.
Vendelina jr.
- to je seveda za V.
: evo, zdaj vem, zakaj našega ežoja razganja...Od veselja bo to, ker so sta se vrnil njegovi "dir ledi Vendy in proxi" 
Ognjič 
