24. maj 2010 9:34
Tudi mene moti ta potreba po obdarovanju, ki jo tako izražajo določeni starši.
Moja otroka sta letos prvo leto v vrtcu, oba v jaslih. Pri starejšem se starši nismo "povezali" (izjema so tisti, ki se poznajo že od prej), ko se srečamo v garderobi, se pozdravimo in to je to. Pri mlajšem pa smo na prvem roditeljskem sestanku zbrali e-naslove, več staršev se pozna med seboj (tudi z druženja na uvajanju, ki smo ga mi "zamudili", ker smo z njim začeli en teden kasneje kot ostali) in tako se je začelo. Prva pobuda, da bi vzgojiteljicam nekaj skupaj podarili, je prišla ob novem letu, po e-pošti. Kolikor vem, sem bila edina, ki sem rekla ne (morda je bil še kdo proti, pa ne vem, ker po mojem odklonilnem odgovoru nisem več dobila nobene e-pošte). Mislim pa, da jim ni bilo prav. Pa nič zato Obema vzgojiteljicama sem napisala kratko pisemce, v katerem sem se jima zahvalila, da sta mojemu fantku tako lepo pomagali pri uvajanju v vrtec in da zanj tako dobro skrbita (res sta zlati in mali z veseljem hodi v vrtec), zraven pa sem dala piškotke, ki jih se naš mali pomagal izrezovati. Isto sem naredila pri starejšemu sinu.
Ravno v tem tednu se je znova pojavila ena pobuda za skupno darilo, tokrat ob rojstnem dnevu ene od vzgojiteljic. Halo, kako sploh vedo, kdaj ima rojstni dan? Tudi tokrat sem rekla ne. Kar se mene tiče, ne vem, kdaj ima vzgojiteljica rojstni dan (in ona ne ve, kdaj ga imam jaz), zato bo tisti dan enak kot vsi drugi, tako kot bo tudi tisti dan, ko imam jaz rojstni dan, enak kot vsi drugi in ne bom pričakovala, da mi vsi po vrsti voščijo vse najboljše.
Ob koncu šolskega leta, ko se bodo naše poti ločile (fanta odhajata v drug vrtec), bom naredila nekaj podobnega kot ob novem letu - jaz se bom vsem štirim vzgojiteljicam zahvalila, fanta pa bosta izdelala kakšno simbolično darilce (po svojih zmožnostih).
Katja D.