Darilo za učitelje

22. maj 2010 11:52

Tole je pa res za v okvir!! Kajti to, da ti nekdo prisluhne, upošteva tvoja nagnjenja in želje, da vloži v darilo opazovanje, poslušanje, razmišljanje o tebi in da si predvsem vzame čas in ne veliko denarja....taka darila z osebno noto so neprecenljiva. Bravo tvojim dijakom! In tebi tudi, seveda! Kolikor jaz poznam take zadeve, si si že morala zaslužiti to darilo!!! japaja

22. maj 2010 11:56

Issi je napisal/a:

Zakaj se pa nihče ne spomni in da še nekaj konec leta smetarjem? Saj oni tudi opravljajo svojo službo in tudi (že že tako hočete) vpliva na naše otroke in jih vzgaja (s politiko ločevanja odpadkov, okoljevarstveno naravnanovstjo, itd.)? Kar se mene tiče, je čokolada in morda šopek popolnoma dovolj kot "darilo za posebne zasluge" za človeka, ki prostovoljno opravlja službo, za katero se je odločil in za katero je plačan. Sedaj pa kar pljuvajte po meni. Issi

Jaz ne bom, nasprotno. Sicer pa spoštujem oba poklica, morda prvega celo bolj, ker je kljub 21. stoletju še vedno v kategoriji "manjvrednih". Zelo se strinjam tudi z elaphus. Ob zgodbi mame F mi gredo pa malodane lasje pokonci,pa jih nimam malo. murnik

22. maj 2010 12:20

Andrejka res lepo darilo in tudi primerno! Yvette

22. maj 2010 14:52

Tudi jaz mislim da vsi opravljamo svoje delo po svojih najbolših zmožnostih vendar majhnih pozornosti smo veseli vsi nisem pa za neka velika darila. Tako mislim da se enemu lahko zahvališ z enim cvetom ali res drobnim darilom. To darilo ki pa ga je dobila Andrejka je bilo res izvirno. Vsa pohvala tem dijakom. Sem pa ravno včeraj videla darilo enih dijakov ki so profesorju napisali zahvalo in zraven imena dijakov to so dali lepo v okvir zraven še en cvet in mislim da je bil profesor takega darila zelo vesel in se jih bo vedno spominjal. Verjetno se tudi tisti ,ki dobi veliko ali dragoceno darilo ne počuti najbolj prijetno. To je moje mnenje. irena66

22. maj 2010 15:45

Joj, kako sem vesela, ko vidim, da sem vseeno normalna ;) Ja, največ šteje, če si nekdo vzame čas zate in ti podari nekaj svojega, nekaj kar vas povezuje, vas spomni na neke trenutke, za katere drugi niti ne vedo. Še kot najstnici mi je prijateljica napisala v spominsko knjigo: Rada bi ti dala nekaj, kar bi ostalo. Morda sonce ali pesem ali vse poti odhajanja in prihajanja, ki ga ne bo nikoli. Rada bi ti dala nekaj, kar je le moje. Morda žalost, obup, drobne radosti, solze, nemir in hrepenenje. Rada bi ti dala nekaj, kar bi bilo le tvoje - pa vendar moje - a ne najdem. Morda to. Ne vem, če so te besede vplivale name, vsekakor pa znam tole na pamet od takrat. In vsako darilo, za vsak praznik bližnjih in prijateljev se potrudim narediti "neko finto", podariti nekaj osebnega, kar me s to osebo povezuje - mene ali mojo družino. In potem počasi spoznaš "prijatelje" - tisti, ki želijo veeeelika in draga darila te ne povabijo več, drugi, ki jim te osebne in pravzaprav smešne pozornosti za malo denarja pomenijo dokaz prijateljstva pa so vedno bolj "tvoji". In za te prijatelje je vredno živeti! In zato ne bom dala za darila celega učiteljskega zbora, ampak že pečem piškote ;) soncek321

22. maj 2010 16:29

To je tudi lepo darilo pa še videli bodo da si se osebno potrudila. Tudi meni so taka darila všeč. Meni so vedno otroci za praznike kaj narisali ali napisali ali pa so na travniku nabrali šopek cvetlic. Še vedno jih hranim in jih vsake toliko časa pogledamo in pokomentiramo pa so ena stara tudi že dvajset let. Meni so to najlepša darila in še sedaj to ohranjamo in si ne kupujemo kar nekaj brezosebnega. irena66

22. maj 2010 16:40

Dobro, da berem kulinariko in vsaj dobim občutek, da sem normalna. Zanimivo mi je le to, da nas je tu toliko istega mnenja, a od blizu ne poznam skoraj nikogar, ki bi glede tega imel enako mnenje kot jaz. Očitno mame sošolcev mojih otrok ne berejo kulinarike. v glavnem vedno,ko nanese na to temo izpadem čudno in pa predvsem skopuško, ker mi je kao škoda dati tistih par evrov. Zadnjič mi je ena mama rekla, da pa ja ne bomo lačni, če dam namesto dva evra pet evrov. Ko sem rekla, da mi ni jasno, zakaj mora dobiti učiteljica darilo v vrednosti 110 evrov mi je rekla, da za manj pa tako nimaš kaj kupiti in, da saj je učiteljica vendar učila mojega otroka. Ne vem, zakaj je nekatrim tako težko razumeti, da ne gre za to, da mi je škoda pet evrov, ampak le za to, da ni poanta v velikosti darila, ampak v izvirnosti. Sem za darilo, a darilo kot pozornost in zahvala ne pa izkazovanje tega, da si upamo dati tudi pet ali celo več evrov. Spoštovanja in hvaležnosti pač, vsaj po mojem mnenju ne moremo kupiti. Mislim pa, da bi morali učitelji sami in morda celo ravnatelji na to bolj opozarjat in mogoče s kakšnim obvestilom, oziroma na kakšnem sestanku o tem spregovoriti. Večkrat sem namreč že opazila zadrego učiteljice, oziroma vzgojiteljice, ko ni vedela, ali naj darilo sprejme, ali zavrne. patka

22. maj 2010 18:55

patka je napisal/a:

Mislim pa, da bi morali učitelji sami in morda celo ravnatelji na to bolj opozarjat in mogoče s kakšnim obvestilom, oziroma na kakšnem sestanku o tem spregovoriti. Večkrat sem namreč že opazila zadrego učiteljice, oziroma vzgojiteljice, ko ni vedela, ali naj darilo sprejme, ali zavrne. patka

To je ideja!Pravzaprav bi se kaj takega lahko spomnili učitelji sami . Jaz osebno poznam zadrege mater, ki nimajo denarja niti za zvezke, pa si ne upajo reči NE! Bojim se, da če se ne naredi konec tej nenavadni navadi, si bo kaj kmalu kdo omislil darila tudi za Novo leto(Božič), pa Veliko noč, pa rojstni dan in tako naprej in tako naprej.. murnik

22. maj 2010 20:12

Naši učiteljici smo ob koncu prvega triletja, ko je "zapustila" naše otroke, podarili spominsko fotoknjigo na prva tri leta šole. Izpadlo tako odlično, da so jo naročili tudi skoraj vsi starši (takratna cena je bila cca. 35-40 evrov/knjigo). Ideja in izvedba moji.Dela veliko. paulinne

22. maj 2010 20:30

Čudovita ideja, paulinne.

Tudi tisto sonetno darilo je neprecenljivo.

tulka