Kako sprejemamo kritike

Vzpodbudila me je naknadno izbrisana tema o rukzaku..

Pravzaprav smo vse življenje izpostavljeni nekemu opazovanju, ocenjevanju, dokazovanju... in še in še.

Pustimo za trenutek tiste o "samopodobi", "enkratnosti in neponovljivosti" in ostalo, kar zraven paše.

Sama zelo cenim konstruktivno kritiko, še celo rajši imam, če mi kdo pove, kaj pri meni ni prav, ker se iz tega veliko naučim. Rajši imam to, kot pa da mi kimajo. (No, ne maram pa, da mi nekdo šablonsko izdeluje psihološki profil - tukaj ločim samopromocijo izdelovalca psihološkega profila od resničnega empatičnega odnosa do sočloveka).

Torej - kaj je bolje? Pustiti nekoga, da ostane polupismen in šlampast ali mu to povedati? Ali se splača izpostavljati prepiru in izpast dlakocepski ali pa je bolje, da se potrudimo izboljšati vsakodnevne malenkosti, ki pa v končni sliki naredijo sliko spodobno in kakovostno? In opozarjati na napake na en normalen človeški način?

Sama mislim, da se splača poleg tega da "najprej sebe spremeniš itd.itd.." nekolikanj koregirati tudi svojo oklico, saj v boljšem okolju vsak posameznik boljše deluje.

No, smo blizu dilemi kura - jajce.. Pa vseeno.

japaja

18. jun 2009 12:52

japaja, ker sem tam avtorico razjezila jaz, se oglašam še tu. Nisem dlakocepska, čisto normalno je, da pišemo v neki pogovorni slovenščini, da pri kakšnih hecih napišemo še kakšno v svojem narečju. Me pa moti spakedranščina v stilu "sm meu glih tolk caita, d sm meičkn sm uletu, kuhat itk ne znam, to matka dela, bom pa kiro mau razjezu, k so glih pučitnce tu in mi je dougcajt u knižco pa se mi tud ne lub it pu kako fajn knigo, d si zbolšam svoj besedn zaklad...". In tako se mladina pogovarja na svojih portalih oz. tako pišejo...potem pa se kdo čudi, da v 4. letniku srednje šole ne znajo skupaj spravit nek navaden spis, zdaj baje esej. Torej, nič me ne moti, če npr. receptor, miele (no, teh dveh sem se zdaj spomnila, upam, da ne bosta huda zaradi tega name) napišeta svoj prispevek, kakor pač najbolje vesta, saj sta samouka, kar se računalništva tiče. Moti me pa, če se kdo spakuje. Ognjič

18. jun 2009 12:57

Moje mnenje je tako: dobro je človeku povedati kaj dela narobe TODA le, če je tak tip človeka, da bo to sprejel in mu bo kritika v pomoč. Če nekdo ne zna sprejemati kritike mislim, da se ni dobro spuščati v prepire. Naj ima svoje prepričanje. Ksenija http://picasaweb.google.com/xency.k

18. jun 2009 13:51

Se strinjam z Ognjič, samo en popravek - ne znajo skupaj spravit nekega navadnega spisa. Če smo že pri slovnici, je bilo kar nekaj dobronamernih pripomb glede pravopisa pri receptih (roko na srce, napak je res malo morje), pa so doživele tako buren odziv v smislu »kaj se usajaš, sej važn da se razume, a morš bit skos pametna«, da so včasih kritike res brezpredmetne. Nekateri se pač nočejo ničesar naučit. Tisti, ki se trudi, bo tudi kritiko sprejel dobronamerno, kdor je pa avšast, bo pa tak tudi ostal, zato je škoda živcev, besed, tipkovnice...

18. jun 2009 14:00

V načelu sem za to, da se kritika ( in tudi pohvala) pove. Tudi sama jo z veseljem slišim. a pri vsaki kritiki, ko jo izustiš, je takole: prvič: kar te moti pri drugem je tudi tvoja napaka (morda ne direktno, a nekaj v zvezi s tem) in drugič: vedno ampak res vedno povedati z občutkom. Oz. če imam občutek, da ni dobro, da povem, sem tiho..in se kasneje izkaže, da je bilo tako bolje, če imam občutek, da povem, pač povem. Nikoli samo iz glave! Ni recepta in ga ne more biti!

18. jun 2009 14:01

najbrž bi morala zdaj mahnit po tebi, ker si si drznila napisat, da neznam uporabljati rodilnika (buhve, če nisem spet mimo treščila, še malo, pa se mi bo zdelo, da sem za časa Marije Terezije v OŠ hodila )... Moj pravopis je to "pogovorno pisanje" precej pokvarilo, moram priznat. Se še zelo spomnim, kako je bilo, ko sem prvič prišla v klepetalnico in sem pisala tako, kot se "šika", vključno z velikimi začetnicami, ločili... In so mi razložili, da ga mejčken biksam... No, zdaj pa kar obvladam, pravopis pa pogosto dela težave. V tem času je že TORTICA nekaj napisala, jaz pa sem odgovarjala petkici. Ognjič Sporočilo je spremenil(a) Ognjič dne 18. 2009 14:03

18. jun 2009 14:24

Ni kritik vsak, ki kritizira, nekdo gradi, nekdo podira. Ne vem, kdo je to rekel, se pa spomnim profesorice iz gimnazije, pisateljice Nade Gaborovič, ki nam je tudi s tem citatom pojasnila nekaj malega o kritiziranju. Bi se strinjala s ksenjako. Glede spreminjanja sebe in drugih - zna biti tako, da bo pri drugih, če jih skušamo spreminjati, odziv enak, kot bi se mi odzvali, če bi nekdo poskušal spreminjati nas. In smo na začetku - različni smo si tudi pri sprejemanju in razumevanju kritik in poskušanju spreminjanja nas samih in drugih. Mamamia mamamia

18. jun 2009 14:24

Znaš, znaš, samo ne me tepst. Aja, ne znam se piše narazen. Zdej jih bom pa res fasala a ne?

18. jun 2009 14:32

a moraš pa res čist use videt, no.. . Čist do konca si zatrla mojo željo napisat roman Prehitre prste imam, pa včasih tudi jezik... Ognjič

18. jun 2009 14:34

Jezikovna kultura naših vrlih mladenk in mladeničev je porazna (no, ne vseh, da ne bom posploševala), sploh v Ljubljani in okolici, kjer je sleng postal način komuniciranja na vseh ravneh. Tudi v šolah. Dejstvo je, da učenci oz. dijaki niso sposobni napisat prostega spisa, kaj šele eseja (seveda, kot že omenjeno, ne velja za vse) v slovenščini. Poznam kup maturantov, ki so maturo iz angleščine naredili z vsemi možnimi točkami, slovenščino pa so komaj komaj zvozili z 2 ali celo padli in potem so starši panično iskali inštruktorja, ki bi njihovemu ubogemu otročičku sposoben v 2 mesecih vtepst v glavo vso slovensko slovnico, mu z lijakom vliti v glavo besedni zaklad in splošno razgledanost. Pa kaj še. Ob splošni nezainteresiranosti za "slovo" postaja komunikacija dijakov vzorčni primer ignoranstva in mačehovstva do lastnega jezika. 4 leta kasneje pa se zgodi, da dobi lektor v roke diplomo bodočega uni. dipl. oec. in se diploma začne s stavkom "Predstavljej si, da prideš v Lublano in nimaš kje za parkirat."* Ob vsem tem pa se pojavlja še drug problem. Kakšna je naša jezikovna kultura, da smemo presojati? Kje je meja, ki ločuje dovoljeno izražanje od nedovoljenega? Mene moti nepravilna raba mestnika ali rodilnika ravno tako, kot druge moti "ljubljanska spakedranščina". Tudi meni grejo lasje pokonci, ko na nacionalni televiziji (ki jo plačujemo vsi) kvakajo kot za stavo. Torej, kje je meja? Je "kupla b ruzak" nesprejemljivo na forumih, na radiih in televiziji pa to sprejemamo? ja, ker nimamo direktenga vpliva na jezikovno politiko! In najpomembnejše, bi si upali postaviti jezikovno normo, jo ubesedit, zapisat in odpredavat, kaj je primeren jezik za internetno komunikacijo in kaj ni? Je raba namenilnika ob navadnih modalnih glagolih dovoljena ali ne? Se ignoriranje dvojine in rodilnika dovoljuje ali ne? Bi morda uvedli obvezno rabo SSJK? Lepo vas prosim. Mladim je za jezik VSEENO.Tega ne bo spremenilo nobeno mnenje na forumih. Če tega ne zmorejo profesorji v šoli, tudi nam ne bo uspelo. Lahko pa pač ignoriramo zapis. Kritika? Ja, dokler je konstruktivna in ne žali drugih ljudi. Ne prenesem pa dežurnih pridigarjev in tistih, ki ne znajo videt svojih napak, pa raje lomastijo po virtualnem svetu in pametujeo in kritizirajo vse po spisku, samo da se potem za tiste 3 minute pred monitorjem počutijo superiorno. PS: Moj odgovor NI v knjižni slovenščini. * Primer je prirejen. jancka

18. jun 2009 14:35

Jaz mislim, da nikomur ni lahko, ko sprejme kritiko. Razlikujemo se predvsem po tem, kaj z njo naredimo. Eni skočijo takoj v defenzivo in svojeglavo vztrajajo, drugi se zamislijo in jo upoštevajo, tretji pa preprosto ignorirajo. Jaz mislim, da je vsekakor bolje, če te na napako nekdo opozori, saj sicer lahko celo življenje živiš v blaženi nevednosti, hkrati se pa sramotiš. Slepa pega pač - vsak jo ima, pa vsak si želi, da je ne bi imel. Je pa res, da tisti, ki opozarja, tvega, da bo naletel na mino. RadaJem