
14. maj 2009 7:16
Jutri anita80! to pa tudi mene zelo zelo zanima? upam da bo kdo vedel konkretno rešitev
14. maj 2009 7:16
Jutri anita80! to pa tudi mene zelo zelo zanima? upam da bo kdo vedel konkretno rešitev
14. maj 2009 7:44
Copy - paste s sosednjega foruma s podobne teme - sem si shranila, da občasno preberem
14. maj 2009 7:50
Mene pa zanima do kdaj je še čas za drugega otroka. mišika
14. maj 2009 9:34
Veverica, moja punčka je čisto okej. Lani septembra je šla pri 3 letih v vrtec, BP od prvega dneva. In rada hodi, še vedno. In ima vrstnike in se igra. na začetku je sicer opazila samo vzgojiteljici in se ubadala z njima. Otroci, vrstniki so bili zanjo pač "zdraven". In se je ukvarjala z vzgojiteljicama in komandirala je otroke. Zdaj se je navadila bolj sodelovat z njimi. Glede ne to, da se v vrtcu vzorno obnaša do skupine in otrok, da ima prijateljice, ni nobene panike. In vzgojiteljica kar gleda, ko govorim o škratih, palčkih, vilah, zmajih ipd. O tem, kaj počnemo doma. O našem domišljijeskem svetu. In glede na to, da je vzgojiteljica sama kopirala neke vzgojne metode za svojo hčerko po mojih, mislim, da naša pot ni tako napačna. Včeraj je šla z mano z zdravnici, govori kot utrgana itak, po 12 ur na dan. S sestro, zdravnico, v trgovini... Je pa karakterno precej zahtevna punčka, pravi čili ali poper, precej brihtna, odrezava, samozavestna in samostojna. Pa še kolerik je. In GOVORI kot mlinček cel dan... Tahujšo trmo smo dali čez, lani. In je bil mnogokrat problem, tudi če sem bila zdraven, tudi če si jo objel, tudi... Vse smo predelali. Ona je pa, pač bolj zahtevna. Če gremo pred blok na igrišče, se ne bo nikdar igrala z kakim otrokom. Igra se z njim, ker je on bolj "igralni" frend zanjo. In pri nas igra zgleda takole, ona je princeska, on je princ, živita v gradu (otroški tobogan s ploščadjo), branita ga pred zmajem, naredite toteme proti zlim silam, naredit ji nakit, ogrlico, prstan in zapestnico iz regrata... In potem pridem jaz z malico, pa sodelujem kot kak zmaj ipd. Midva jo pač usmerjava, da se igra z domišljijo. Da jo zna sama uporabljati. In jo pustiva, ko se sama zamoti. Potem ona v gradu kuha z listi regrata in marjeticami, pa malo vodo poliva... In ko gremo gor, nas čakajo škrati. Mi se pač veliko igramo, veliko ji beremo, veliko se pogovarjamo, pač na njeni zahtevnostni stopnji. veliiiko pogovarjamo. In zato sva midva vir informacij zanjo, pa še zaupa nama, tko da se pač obrne na naju. To sem mislila, da hodi k nama, tudi po igro. In midva imava miselne igre, polne pedagoških prijemov, zgodbice z naukom... (da ne govorim, kako to razlaganje in pripovedovanje izčrpava). : ) Je pač pedantna, (ona ima vse v nulo, čevlji od Barbik so postavljeni v vrsto doma, rok nikoli ne pozabi umiti, vedno rabi krožnik pa naj je samo topljen sirček ipd.). Njo motijo otroci, ker so umazani, pa ker se grdo obnašajo. Pa igrat se tudi ne znajo, ne v pravem pomenu. Zato se raje obrača na naju. Dokler se še bo. He, he... In čakava, da bo dovolj samostojna, da bo hodila z nama na potepanja, midva hodiva pač veliko okrog, na bus, vlak, podzemno, in otroka, toliko starega je težko vlečti s seboj. Če je kak miren aranžma še gre, pa hotel, ali apartma že gre. Samo midva sva preveč dirkalna za te variante, letos gremo sicer na miren dopust z njo. (bova potrpela v hotelu en teden, potem itak šibava v NY). Otrok ja ali pa ne je pa osebna odločitev. Tudi slučajno pa ne mislim imeti dveh, ker jih imajo vse moje kolegice, sosede, pa ker otrok rabi družbo ipd. Upam, da bo ona od nas treh dobila največ, kar bo lahko... In vem, da je naš način življenja precej preveč aktiven za več otrok. Vem, to mnogo ljudi ne razume. Resnično biti z otrokom in se ukvarjati z njim je kar naporno. In s tem ne mislim tega, da je otrok pač zdraven in se igra, pač pa igra, aktivna z njim. (kar probajte kdaj trgati zmajem kremplje, pa so to navadne smrekove iglice, zdraven pa imeti za sogovornika štiriletnika)... lidka [sonce]
14. maj 2009 9:55
Pri nas imamo kar sedem let razlike. Ne, ker bi tako želeli, tako se je pač zgodilo. Prva je že studentka, drugi bo na jesen srednješolec. Do nedavnega sta bila kot pes in mačka, stalno sta si bila v laseh, večno vreščanje in cviljenje me je včasih spravilo v obup. Odkar je hči na študiju 300 km stran od doma, in se vidita le za vikende, pa še to ne vsak vikend, sta neznansko povezana. Sploh nisem vedela, da se slišita vsak dan, da sta v stiku stalno tudi preko računalnika... Skratka, mož pravi, da ne more verjeti. Jaz pa tudi ne. In mi je prav toplo pri srcu.
14. maj 2009 11:22
anita80 je napisal/a: |
Kako pa postopate v času trme? anita80 |
Čim bolj trmasto poskušamo tudi mi vztrajati pri svojem!
Resno - če pomislim na tista leta (tam okoli drugega, tretjega), ko je mojima magari sredi ceste šinilo v glavo "kr neki" - skratka nekaj, kar je bilo v tistem trenutku zame nesprejemljivo in se nikakor nisem strinjala z otrokom, on pa je ves jezen in razburjen poskušal z izsiljevanjem, metanjem po tleh in histeričnim tuljenjem, sem ponavadi prav fajn na glas zavpila "Stop", otroka prijela trdno za roko oz. ga dvignila v naročje in sva šla naprej. Če me le niso premagala čustva (v glavnem jeza) sem mu poskušala s čimbolj trdnim in obvladanim glasom na kratko povedati zakaj sva tu in kam greva oz. kaj bova počela in da njegovi izpadi na tem mestu nimajo kaj početi.
Saj poznaš verjetno klasične trgovinske izpade - otrok tuli in se meče po tleh, ker mu "grda mama" ne pusti iz police vzeti paketa bombonov, mati jezna in osramočena skomiga z rameni ob pomilovalnih pogledih drugih kupcev, otrok goni svojo trmo naprej in ponavadi se stvar razplete na dva načina:
1. mama popusti, otrok pa ves zaripel in šmrkav k sebi stisne prvo stvar, ki jo uspe povleči s prodaje police, scena joka se na hitro ponovi še na blagajni, ko po mra blagajničarka tisti njegov "izplen" vzeti v roke in ga obračunati, ob izhodu iz trgovine pa vidiš ubogo, od jeze rdečo mamo, ki se sprašuje "pa zakaj se ravno meni to dogaja?"
2. mama ne popusti, otroka dvigne s tal, kjub tuljenju in cepetanju zvleče njega in voziček do blagajne, prodajalki na hitro pove, da pride nakupljeno robo iskat in plačat malo kasneje, otroka "neusmiljeno" odnese iz trgovine in mu zunaj na hitro "zateži", da s takim ravnanjem v trgovini z njo ni zaželjen. Včasih se za pet minut podata na "hladilni" sprehod po parkirišču in šele ko se otrok pomiri, se vrneta v trgovino, plačata in odpeljeta nakupljeno blago.
NO, meni sta se dvakrat zgodili obe različici, potem pa me je izučilo. Nikoli več nisem šla z enim ali obema otrokoma nikamor (enako velja za razna opravila doma, ki naj bi jih skupaj počeli), ne da bi se z njima vnaprej točno dogovorila kam gremo, kaj bomo tam kupili ( če smo že pri trgovini), kaj bo lahko on vzel a polic in zlagal v voziček, kaj bom zlagala jaz itd.
Moram priznati, da je bila zame vsa ta diplomacija takrat kar naporna, obrestovalo se pa je. "Trgovinske scene" kot sem jih zgoraj opisala, so se ponovile samo dvakrat.
Vsekakor svetujem odločnost in doslednost (saj vem, da je to lažje pisati, kot početi v praksi) in ne- popuščanje izsiljevalskim solzicam. Se obrestuje.
Čim manj trme in trmice ti želim!
14. maj 2009 11:29
lidka je napisal/a: |
(kar probajte kdaj trgati zmajem kremplje, pa so to navadne smrekove iglice, zdraven pa imeti za sogovornika štiriletnika)...lidka ![]() |
Lidka, jaz sem takoj ZA - ko pridete na obisk bom zlobna čarovnica z zdravilnim zvarkom (marmelado iz izabele)
Jaz sem namreč komaj čakala, da sta otroka začela govoriti, da smo se lahko šli take pravljične igrice!
14. maj 2009 16:45
Naša trma je bila tiha in vztrajna. Povsem mirno je bilo slišati samo Ne in konec, nobenega cepetanja, metanja ob tla ali kaj podobnega. Ne in pika. Potem smo pa malo merili moči, kdo bo bolj dolgo vztrajal pri svojem, vmes smo se pogovarjali o tem, zakaj kdo pri čem vztraja in trmari, in napadi trme - pri hčeri so se začeli okoli tretjega leta, pri sinu pa sploh nismo vedeli za ta pojav - so v kratkem prenehali. Je pa zadeva terjala veliko potrpežljivosti in dobrih živcev, pa časa seveda. A tega sem si vedno vzela in se je obrestovalo. Pa tudi ignorirali smo kdaj kak manjši izpad in se je dobro izšlo, sploh ker smo se kasneje vedno pogovorili o tem. Pomembno je, da pri izpadih trme ne izgubiš živcev oziroma tega vsaj ne pokažeš. Mamamia mamamia
14. maj 2009 17:33
Prejle sem bila na vrtu, pa sem poslušala tamalo od moževe sestričine. Imela jo je pri 42-ih,sedaj pa je stara punčka 2,5 leti. Neprestano je brbljala, da sva se z možem potihem smejala srečna, da je za nama to veselje. Naši dve sta 4 leta razlike. Včasih se mi je zdelo malo preveč, čeprav so bili dnevi, ko sta bili kot ena, bili pa so tudi dnevi, ko se nista smeli niti videti. Sedaj je že bolje, ko je starejša odšla od doma zaradi študija. lili_stef
14. maj 2009 19:14
mamaF je napisal/a: | ||
Čim bolj trmasto poskušamo tudi mi vztrajati pri svojem
Čim manj trme in trmice ti želim! |
Moj mali je trmaril malo po tretjem letu, smo se ravno v Lj. preselili. Velikokrat sem morala z njim v trgovino. Po parkratnem kričanju, jokanju, tuljenju in metanju se ob tla, v trgovini, seve, mi je enkrat prekipelo. Poln voziček sem pustila sredi trgovine, ga prijela za roko in rekla, tako, zdaj greva pa domov.
Ubožček ni prišel k sebi, čeprav se nisem nič kregala nanj, niti ko sva prišla domov. Od takrat naprej je bil mir in sem lahko šla z njim kadarkoli v trgovino.
Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | ![]() |
MOJ vrt | ![]() |
malo za hec | ![]() |
Kaj danes za zajtrk | ![]() |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | ![]() |
Koruzna pogača, obogatena s kefirjem
Pečeni Azijski Riževi Rezanci s Piščancem