Čas za drugega otroka

13. maj 2009 11:03

Pozdravljene, zelo zanimiva tema, me veseli da veliko mamic razmišlja kot jaz, si včasih mislim da je kaj narobe z mano Nekje po mojem 25 letu starosti sem začela dobivati tudi materinski instinkt, ko bi tudi jaz in seveda moj partner rada nekoga vozila naokrog, ga razvajala in začela govoriti v množini, glede na to, da je večina najih prijateljev to že imela. in potem sva se počasi trudila, najprej sem morala dati skoz še neko operacijo, ampak vseeno ni gratalo. Nato me je ginekologinja naročila na umetno oploditev in 1 mesec predenj bi morala tja, sem naredila test in bila noseča. Sprva sem jokala od sreče, potem od šoka potem mi je bilo grozno slabo prve tri mesece, pa bolečine v križu, pa hemeroidi in potem je bil porod (o tem rajši kdaj drugič) in danes imamo 19 mesecev staro sončico in nevem če je možno da bi kdaj imela koga rajši v življenju, v glavnem obožujeva jo. Seveda so vmes težki trenutki, pa so bile depresije in še kaj, katera mama tega ni šla skoz, ali je supermama ali pa laže, ampak se vse splača ko naša mala zapoje ringaraja in se zvečer stisne k nama. Zdaj pa počasi razmišljava o še. Tudi jaz bi rada tem nekje v sredi leta 2010 rodila, tako bi imela 3 leta razlike, bomo vidli če bo klapalo. Midva z bratom imava 5 let in včasih se je zdelo preveč. Dosti manj pa se mi spet zdi prekmalu, nevem če bi zmogla, ker moja mama je še v službi, partner dela cele dneve.... težke odločitve............ Škoda da ni bila ta tema odprta kakšno leto nazaj ko sem še bila na porodniški in se včasih nisem imela s kom pomenit o težavah, tukaj pa vidim da imate skoraj vse male otroke. Se še kaj oglasim, moram na delo. Lp dalea

13. maj 2009 11:33

Prav prijetno je brati to temo. Vsak ima svojo zgodbo in vse so različne. Pri nas je prvi otrok prijokal na svet , ne boste verjele, točno 9 mesecev po poroki. To je zgolj naključje in ne kakšno planiranje. Ko pa smo se vselili v novo hišo, sva se z možem odločila tudi za nov naraščaj. In kaj se je tokrat zgodilo? Pri naši hiši nikoli nismo imeli dveh otrok, ampak smo iz enega pridnega fantka preskočili kar na tri otročke. Rodili sta se nam dvojčici. Razlike med njimi je 4 leta, ravno prav. No, ne med dvojčicema. Tam je razlika samo 5 minut. Lep podrav! rolada

13. maj 2009 11:58

Anita80, tebi želim. da se želja vse družine po dojenčku čimprej izpolni

Glede prisotnosti moža pri porodu pa takole - povem lahko samo za svojega - moj pravi, da bi mu v življenju nekaj hudo manjkalo, če e bi že prvih trenutkov preživel z njima in seveda z mano, ko sem bila tik pred "velikim pokom". Zanj je bila to ena najlepših in najbolj inspirativnih izkušenj v življenju.

Oba sva nekako začutila, kakšna "tipa" bosta otroka že ob prvem stiku z obema. Še vedno zelo rad pripoveduje znancem, kako odločno ga je s široko odprtimi očmi najina prvorojenka močno zgrabila za prst v trenutku, ko so mi jo prvič položili na prsi in kako nežno se je (kot mali mucek) v klobčič zvil najin mlajši sin. In še zmeraj sta natančno taka!

Na srečo sva si v "flegmatičnosti" in sproščenosti zelo podobna, oba verjameva v dobro na tem svetu in oba znava biti v danem trenutku osredotočena samo na tisto stvar (brez odvečnih komplikacij in dvomov). Zato nama je bilo obama zelo lepo med nosečnostma, med porodoma in tudi zdaj poskušava na življenje z najinima najstnikoma gledati čim bolj pozitivno.

Sicer pa se strinjam z Mamamio - če mož sam ne čuti velike želje biti zraven, če se zelo boji oz. čuti, da bi porod spremljal res le zato, da ne razočara žene in okolice (ne pa zaradi svoje odločitve), je bolje, da počaka doma. Zakaj bi si ob tako velikem in veselem dogodku, kot je rojstvo otroka nakopavali nepotreben stres?

 

Pa še imena: Tudi jaz sem bolj "Lidka stil", torej so mi najbolj všeč lepa slovenska imena, ki se jih da lepo izgovoriti, zapisati in nosijo s sabo košček zgodovine našega naroda.

Moja otroka sta Rožana in Matija,

ime Rožana sem sanjala, prej ga nisem poznala, potem sem izvedela za Rožano Koštijal in se mi je zdela močna, pozitivna ženska in ko se je naša punca rodila, ji je ime "pasalo kot ulito",

v ožjem izboru pa smo imeli še Brino, Bora, Ajdo, Gabra (to bi naj bil naš Matija- ampak mu ni bil "podoben"), Zalo, Živo, Vida, Ivano, Katarino, Vida, Pjerino, Erika, Štefana in še kar nekaj imen.

Jelenčkova, ti kar navali, če ti je kakšno všeč

Mojca

13. maj 2009 12:11

He, he. Z MamoF sva istih misli, kar se imen tiče. Se prej nisem upala povedat ime Rožana, pa mi je tok všeč, da dol padeš... : ) lidka [sonce]

13. maj 2009 13:11

Vas je prav luštno brat vse po vrsti. Mene pa enostavno ne zagrabi želja niti po prvem otroku, saj to sem že enkrat napisala v eni drugi temi. Jih dobim na posodo, kadar hočem in nočem, včasih se mi oba kar sama prilimata. Danes grem po pleničarja v vrtec, potem greva v trgovino, na koncu bomo pa vsi trije imeli pekarsko popoldne, ta večji pride s počitnic in že ve, da bo na mumu gumbe vrtel. Imena imata pa tudi onadva z listkov, zbrale pa smo ju v babjem krožku, da ni bilo potem doma nobenega pisanega gledanja, češ, kdo si je pa zmislil to čudno ime.

Loni Makaroni

13. maj 2009 13:12

lidka je napisal/a:

... Tudi sama ne kaže kakega pomanjkanja, da bi imela sestrico ali bratca. Ji še na kraj pameti ne pade. Je pa res, da je veliko z odraslimi in ima do otrok nek čuden odnos. Mi smo pač njej vse, ves vir informacij in vsega, kar jo zanima... In zaenkrat mi ni žal, da sem se tako odločila. In, kot je rekla Vanja, težko se je odločit za drugega otroka, razumno. lidka [sonce]

Lidka, preberi še enkrat svoje zapise. Zgolj v premislek, da morda za tvojega otroka to vendarle ni najboljše ... Veliko staršev dela s podobnim ravnanjem medvedjo uslugo svojim otrokom. Ko pridejo otroci v obdobje, ko potrebujejo predvsem družbo vrstnikov, ko se identificirajo z drugimi ljudmi, ne zgolj starši, ko se njihov fokus obrne stran od staršev, imajo takšni otroci veliko več težav. Ne govorim o osebnostnih motnjah, ampak o manjših stiskah, ki lahko prerastejo v moteče vedenje. Enostavno se ne znajdejo v otroški družbi, ko bi to že bilo potrebno (osnovna šola) in iščejo pretirano (motečo) pozornost pri odraslih. Tega ne pišem, da bi ti zatežila, da moraš čimprej zanositi ;-) Bognedaj, če nočeš veverica Sporočilo je spremenil(a) veverica dne 13. 2009 13:17

13. maj 2009 13:29

Veverica, si me spomnila na enega fantka, ki ga opazujem v šoli - je v 3. razredu in se mu zdi trapasto družiti s prijatelji, ker se počuti bolj zrelega in pametnega. Tako prijateljev med sošolci sploh nima, pa še učiteljicam je že odveč, da kar naprej visi na njih in se hoče pogovarjati 'odraslo'.

Tudi jaz mislim, da otrok preprosto mora preživeti nekaj čas tudi v družbi vrstnikov (zgpraj omenjeni ni nikoli hodil v vrtec) - ampak mislim, da od Lidke punči pa hodi (?) in se ne bi smela odločati za drugega otoka samo zato, da ne bodo zašuštrali prvega.

tulka

13. maj 2009 13:45

Zala hodi v vrtec, se pravi, da je v družbi sovrstnikov, po drugi strani zna pa vse odrasle okoli sebe, vključno z mano (brez pardona) v pol minute pripraviti do tega, da smo na vseh štirih in preganjamo škrate izpod postelje in se gremo ostale norčarije.

Je bila pa sosedova punčka, katero so pazile none, resnično uboga, najprej je pri šestih letih dobila sestrico, potem je morala pa v malo in nato v osnovno šolo. Enostavno se ni mogla vklopiti v družbo sovrstnikov, že njen način govora je bil čisto mimo, primeren starosti in obnašanju none... Ta malo so takoj vpisali v jasli, ta velika se je pa potem skupaj z njo učila, kaj pomeni biti otrok. To pa je res hudo. In dete nič krivo.

Loni Makaroni

14. maj 2009 7:14

Kako pa postopate v času trme? anita80

14. maj 2009 7:15

Pozdrav, otroci so zelo različni me seboj, prav tako kot mi. bi se pa strinjala da mogoče otrok težje naveže stike z otroki če je več v družbi starejših. Sama sem takšen primer: v vrtec nisem hodila samo v malo šolo in vem kako mi je bilo težko navezati stike s sošolci, še sreča da je moja nova soseda (smo se glih v tistem času preselili v drugi kraj) bila istih let in zelo vesela, tak da je bolj ona navezala stik z mano, drugače pa sem vse do konca osnovne šole bila bolj vase zaprto dekle, kasneje pa sem pridobila na samozavesti in zdaj me ni zaustaviti hecam se, v glavnem vse je odvisno tudi od posameznika. Moja mala pa je začela z 11 meseci v vrtec pa je tudi mela na začetku težave, zdaj pa malo ne da obvladuje celo skupino otroci se znajo zelo prilagoditi, tak da prej ali slej vsi pridejo na svoj račun, odvisno od možnostih ki jih ponujajo starši in okolica. dalea