Čas za drugega otroka

13. maj 2009 7:38

Lepo da ste se razpisale, sem prav vesela.... Midva sva se odločala za otroka še ko sem bila na faksu....pa ga ni in ni hotelo biti. Sem pač predvidevala, da je razlog temu, da se vidiva samo ob vikendih... potem sva začela živeti skupaj, pa še vedno ni bilo nič. Sem mislila, da je tokrat razlog preveč stresa. Saj veste, selitev od doma, iskanje službe, navajanje na nove ljudi, navade,... Pa še to, kako ravno "zadeti" ta pravi dan!? Mož je šel na preiskave in bilo je vse OK, potem sem šla še jaz. Bilo je tudi v redu, pa mi ni bilo več nič jasno.... Pa minilo je že sigurno 2 leti... potem je ginekologinja rekla da bi morala na neko operacijo (sedaj sem že pozabila kakšno). Bilo je se mi zdi 3 mesece čakanja.... in glej ga, ta zadnji teden pred pregledom oziroma operacijo (ko sva že čisto obupala)... so se začeli neki čudni simptomi Čisto navdušena letela v lekarno po test nosečnosti. Bil je negativen .... pa še enga, pa spet negativen. Saj veste, bila sem prepričana, da nekaj je, pa ni bilo nobene potrditve. Naročila sem se pri ginekologinji. In BILA NOSEČA 6 tednov Mož sploh ni verjel, sama pa tudi težko. Otrok je bil, punčka. Si predstavljate, da sem rodila v dveh urah (55 cm visoko in 4220 g težko). Bila je čisto pridna, skoz spala in jedla.... nobenega dela z njo. Včasih se poheca, da je bilo z mano več dela, malce sem bila v depresiji. Še sama ne vem zakaj. Mogoče to, ker me je zagrabila panika glede dojenja. Nisem pričakovala, da bom imela TOLIKO mleka, glede na to da nimam neke ogromne "embalaže".... kako dojiti?... so rekli na vsaki strani po 15 minut... pa je bilo to očitno preveč zame in zanjo tudi, ker je bila bolj zaspanček.... patronažna je potem rekla po 10 minut čisto dosti.... V glavnem nekako smo preživeli prve mesece, no zdaj že kar 3 leta (2006)... Vmes je bilo že večkrat želja po drugem otroku, pa je vedno kaj prišlo vmes in preprosto ni bilo časa. Nova služba in saj veste, če bi bila takoj noseča bi to pomenilo adijo. Zdaj sva se resno vrgla na "delo"... Ne vem, upam da ne bo trajalo tako dolgo. Ne bi rada rojevala po 35-em letu, zdi se mi prepozno za otroka. Kaj pa Vi mislite? Pri imenih je tako, da so njemu všeč takšna imena, kot so bila včasih, Janez, Anton, Ana, Marija. Meni pa Matevž, Jernej, Jurij, Lovrenc, Julija, Patricija, Erika.... Prvi otrok je Katarina, tukaj sva bila kr enotna. Pišete o imenih, prosim če kakšno ime res napišete. Kakšno imate mnenje tem, da je mož prisoten pri porodu. Meni ga ni uspelo prepričati. Na šoli za starše sem bila, se mi zdi, edina ki sem bila brez moža. Moram priznati, da mi je bilo dost nerodno. Ampak ga nisem silila, ker je rekel, da bi težko gledal kako se matram. Kaj logike? anita80

13. maj 2009 8:06

MamaF, imaš prav. Tako ali tako se na sploh v življenju ravnam po svojih občutkih. Saj pravim, če bi poslušala kakšno znanko ali sošolko o tem, kako je imeti otroke, bi me že minilo to tega. Jaz pa ne bom tukaj nič imen omenjala, da mi še te kdo ne vzame, ker MM mi je malo sumljiva glede tega. Enega mi je že ukradla. Jelenckova

13. maj 2009 9:17

mamaF, res je tako kot praviš. prvega otroka sem dojila in bila "naravno" zaščitena. ja pa ja! glede na to, da sem bila sama, brez vsega takorekoč, sem se, ko sem ugotovila, da je z mano "nekaj narobe", odločila za splav. HVALABOGU so me pred postopkom poslali na ultrazvok. torej ta neplaniran otrok, katerega srček je utripal v meni in sem to na ekranu še celo videla, mi je spremenil življenje! sem vstala in sem šla. bilo je naporno ko stu mater! mi je venomer manjkala ena roka, križ mi je pokal, shujšala sem, bledlo se mi je, ker sta imela navzkrižni ritem (eden je spal ponoči, drug podnevi), imeli smo psa v stanovanju, ki ga je bilo potrebno vozit ven vsaj 3x na dan, mama je bila venomer bolna, imela sem listek, na katerem sem odkljukavala kaj in kdaj in katera zdravila je kdo dobil, kadar so bili vsi naenkrat bolni (itak!), ampak! vedela sem, da ni nič za zmeraj. danes sem srečna. kar se tiče starostne razlike: med mojim bratom in menoj je 7 let. meni je bilo fino(sem mlajša), njemu bistveno manj. moja nečakinja je u nulo vse splanirala, razlika v letih 2,5 let, izbira imena pri numerologinji... imajo take obremenitve če jim ne gre vse po načrtu da bohpomagi.. jaz sama sem vzela življenje tako, kot je. (to je tko kot če imaš na razpolago vodo, olje, sol in moko, zdej pa neki nared iz tega) danes sem najsrečnejša ženska daleč naokoli. ker sejem, kar sem posejala. takrat, ko so bili dani objektivni oziroma kar idealni pogoji za setev. res je, treba se je prepustit tudi prvobitnim izzivom, življenje vedno znova in znova kaže pravo pot, mi bi pa kar toplo vodo izumljal? imena? prvemu sem spremenila ime v trenutku, ko se je rodil. je bil tako podoben moji mami, da bi bil greh, če bi se imenoval drugače kot mu je bilo namenjeno. drugi otrok je dobil ime, ki ga njen oče ni dobil, ker so čakali punčko, a se rodil on. tako, da se mi zdi, da morajo biti imena z nečim povezana, da imajo pač malo vsebine. svakinja je vso nosečnost razmišljala, kako naj da ime svojemu otroku, da se v šoli ne bojo norca delal.. sej v šoli se niso norca delal ampak tamala je bla čist zatrta, ker se je počutila kot en modni dodatek k družini, brez svoje identitete. toliko. življenje samo pokaže pot. treba se je ustaviti, prisluhniti in predvsem - biti pošten do sebe. lep dan vsem skupaj, zdaj pa tudi jaz letim na drug konec mesta, na drugo postajo... ma se hecam!!!! zemlja se itak vrti, zakaj bi se trudili, da bi jo dohajali? lepo se umiriš in gledaš, kako drugi letajo okol k snete skire. in se učiš na tujih napakah. se obnese. japaja

13. maj 2009 9:30

Japaja, se strinjam s teboj, bolj kot kompliciramo, slabše je. Najbolje se je prepustiti toku življenja. Število otrok nikoli nisem planirala. Hotela bi tri, če bo po sreči. Ne bi se nobenega branila. Splav bi naredila le v primeru, če bi bilo kaj narobe... Ne bi bila pripravljena skrbeti za hudo bolnega otroka. Ne me narobe razumeti... tudi mi smo bili trije. Jaz sem bila srednja. Najmlajši brat je bil hudo bolan že od rojstva (hidrocefalus), nikoli ni bil doma, obiskovali smo ga v Ljubljani na Ig-u.... to je bilo zelo težko za starše. Umrl je ko je bil star 8 let, jaz sem bila 12 in starejši brat 14.... tudi zame ni bilo to lahko, mislim da si bom tisti dan ko je umrl zapomnila za celo življenje....ker sem bila ravno v puberteti sem se čisto zaprla vase kar ima še dandanes posledice. Ampak, dajmo kaj bolj veselega, da ne bomo čisto po vremenu anita80

13. maj 2009 9:53

Prvo sva spočela načrtovano, čeprav nisva imele ne stanovanja, ne službe, bila sva pa tako mlada, da sploh nisva vedla kaj je to otroka met. Drug je nastal spontano, ker so se stvari že nekoliko razjasnile, služba, stanovanje. Ta je bil zelo bolan in je šel k angelčkom kasneje. Sem rekla, dost mam teh otrok, jaz se ne grem več tega. Pol je pa hčerkica začela sitnart, da bi imela ona še enga dojenčka in ko smo bili na morju, smo živeli zraven ciganov in je tamala rekla, da oni imajo itak preveč dojenčkov in bo enega kar k nam prinesla. Sem se ustrašla in sva šla hitro v akcijo. Je ratal takoj. Tako je med njima razlika skoraj 5 let. In čez dve leti je na naša srčka potrkal še tretji član. Ta punčka je pa pravi sonček in sva tistikrat prvič razmišljala o splavu, ko je bila spočeta. Spet sem bila brez službe, že dva otročka doma, a smo jo vseen sprejel. Ni nam žal. Malčica

13. maj 2009 9:57

Jaz imam punčko Zalo, staro 4 leta. (sem se nekako navezala na tradicionalna imena, bolj staroselska, če se da. Pa mi je včeč tudi Brina, Ajda, no če bi bilo po moje, bil bila slednje). Porod je bil ekstremno težak. Za naslednjega ali več otrok, se zavestno nisva odločila, že prej z možem, sedaj, ko sem ločena in v novem partnerstvu pa tudi ne. Zala ima sedaj 3 starše, ki zavzeto skrbimo zanjo in ji namenjamo vso energijo, (pa je težko, ker precej izčrpava) in vsi smo mnenja, da je to za eno zelo nadebudno punčko dovolj. Tudi sama ne kaže kakega pomanjkanja, da bi imela sestrico ali bratca. Ji še na kraj pameti ne pade. Je pa res, da je veliko z odraslimi in ima do otrok nek čuden odnos. Mi smo pač njej vse, ves vir informacij in vsega, kar jo zanima... In zaenkrat mi ni žal, da sem se tako odločila. In, kot je rekla Vanja, težko se je odločit za drugega otroka, razumno. Letos gremo "testno" na potepanje, se pravi dopust skupaj. In komaj čakava, da bo toliko stara, da se bo potepala z nama. (ker midva noriva vsenaokrog, pa veliiiko hodiva, kar je naprono za naju, kaj šele za otroka). In zdaj še stiskava malo zobe, vsaj par let še, potem bo boljše... lidka [sonce]

13. maj 2009 10:19

malčica me je takoj spravila nazaj v dobro voljo, sem se res nasmejala na tole -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Pol je pa hčerkica začela sitnart, da bi imela ona še enga dojenčka in ko smo bili na morju, smo živeli zraven ciganov in je tamala rekla, da oni imajo itak preveč dojenčkov in bo enega kar k nam prinesla. Sem se ustrašla in sva šla hitro v akcijo. -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Moram reči, da je tudi naša ta mala začela s tem da ima doma Jurkota. Jurko se je pokakal, ga moram previti, danes je pa zbolel bo ostal doma in podobno... no dva tedna kasneje: doma imam Jurkota in sestrico, danes sta bila zelo pridna sta ubogala.... sedaj pa že imam Jurkota, sestrico in še eno sestrico..... ugotavljam, da nas je že polna hiša Mislim, da je bila to posledica tega, da so v vrtcu govorili o družini in vsi ostali imajo vsaj eno sestrico ali bratca le naša je sama in seveda razvajena. Priznam smo jo precej razvadili. Jaz sem drugače bolj stroga, kolikor pač si lahko strog do otroka. V glavnem ji vsega ne dovolim, medtem ko jo mož bolj malo vidi in seveda takrat rad razvaja..... Torej nujno še en, da ji ne bo dolgčas in da bo vzgoja lažja!? Moj porod je bil res kratek, a sem bila kr precej raztrgana... da sem komaj hodila, ne bi govorila s kakšno težavo sem sedela, raje ne bi govorila. Saj to se potem po treh letih res pozabi. Ni ravno navdušena nad hojo, tako da gremo težko kam in vedno jo moramo imeti na očeh, ker je zelo hitra in malce nerodna. Ampak če bi imela družbo bi bilo to sigurno drugače. anita80

13. maj 2009 10:46

anita80, spraševala si o prisotnosti očeta oziroma moža pri porodu. Tudi moj ni hotel biti zraven, sicer je bilo to pred leti, ko to še ni bilo tako zelo popularno kot zdaj, in sem to sprejela. Ker se mi zdi to še vedno bolje, kot pa da vztrajaš pri nečem, za kar se on ne čuti sposobnega. In nikdar ne veš, kako se to lahko za vaju konča. Večina moških, ki so bili zraven pri porodu, sicer pravi, da bi to storili še enkrat. Meni se zdi, da dokler te drži za roko in te vzpodbuja, je še vse v redu. Ampak da mi s fotoaparatom in kamero leta med porodom okoli mene in snema, kar tudi počno, na to pa ne bi pristala. Kaj šele, da začno soliti pamet sestram, kar se tudi dogaja. In enega poznam, ki je zlezel skupaj in je ena od babic njega spravljala k sebi, druga se je pa z ženo ukvarjala. V izogib takim situacijam se mi zdi bolje, da ga v porodni sobi ni ob tebi. Saj veš, da je v mislih s teboj in da bo takoj po porodu prišel k tebi. In naj ti ne bo nerodno, ker si ena redkih, ob kateri ne bo moža. Ponosna bodi nase in se ne oziraj na druge, je tvoj pač drugačen. Zakaj bi bili vsi enaki? Moj ni bil pri porodu, tudi ni nikdar šel z mano k zdravniku z otrokoma, je pa doma naredil vse in še več, kar je bilo potrebno. In to je zame veliko več vredno, kot da me spremlja na poteh, ki mu nekako niso blizu. Želim ti, da vse kar najbolje izteče. Mamamia mamamia

13. maj 2009 10:50

anita80,moj se je odločil ko bom šla rodit da bo bil obvezno zraven,rekel je da tega noče nikakor zamuditi in tudi meni se to zdi zelo lepo od njega da bo bil v porodni sobi z mano.Jaz jih imam željo imet 2 ali pa 3. Glede rojstva in pa poroda je pa čisto odvisno ali hoče biti partner zraven. Moja sestra ko je šla rodit je njen partner govoril skoz ,da ne bo bil zraven zato ker bo "skup padu",,ko je pa prišel trenutek ko je morala v porodnišnico je pa brez premislekov bil zraven.Tako da se še dan danes nasmejemo,da le ni tako hudo. ninkica

13. maj 2009 10:50

Japaja, čudovito

O prisotnosti očeta pri porodu: če si tega želi se mi zdi, da gre za čudovito izkušnjo, ki je ne kaže izpustiti. Če pa ne, bi ga bilo narobe siliti, ker mamici ne bo v nikakršno oporo. Moj si pri porodu res ni želel biti, ko pa se je izkazalo, da bo potreben carski rez, se je odločil, da gre zraven in za to mu bom vedno hvaležna. Take sva počela v porodnišnici, da sem na trenutke mislila, da naju (no, vsaj njega) bodo poslali ven. Tako sem se smejala, da so mi tekle solze... po CR me niso mogli zbuditi iz narkoze in je zato on prvi imel v rokah najino punčko - celo uro - medtem ko so se ukvarjali z mano. In čeprav pravi, naj bom vesela, da mi je bil prihranjen prvi pogled nanjo (imela je precej deformirano glavico), se je v tisti uri spletla med njima nevidna vez, ki ga je čisto spremenila.

Imena: evo, sem na Lidkini strani, všeč so mi Ajda, Brina, Tisa, pa tudi Ana, Iva, Špela, Marija; kar se fantovskih tiče pa Izidor, Jakob, Lovro, Jan, Ivo. Jakobov je v našem koncu trenutno mali milijon, vendar je bilo tako ime mojemu dedku, ki sem ga imela srčno rada. Pred izbiro imena sem preučila tudi življenjepis zavetnikov, ker se mi zdi fino, če ima otrok 'kul' svetnika. Je pa hecno, moja zavetnica je zaščitnica nosečnic, zame pa je nosečnost prava muka... očitno so moji starši vedeli, da mi bo prišla prav

tulka