12. maj 2009 15:37
Prvi otrok se je zgodil prav v času razmisleka in mečkanja, ali bi že imeli otroka ali še ne bi, drugega smo pa bolj načrtovali, malo manj kot tri leta razlike je med najinima otrokoma (sin je starejši).
Meni je ta razlika čisto v redu, eni pa prisegajo na še manjšo in drugi spet na nekoliko večjo. Kaj vem, načrtovanje drugega otroka je odvisno od vseh mogočih okoliščin. Lahko da razmišljanje pomeni še neko mero neodločenosti, lahko pa že trdno odločenost in zgolj tehtanje, ali je že priemren čas ali ne.
Kaj vem, težko je reči, vsak od nas ima možganske vijuge po svoje naštimane.
Nisem pa ob drugem otroku nikdar razmišljala o tem, kaj bo s prvim, ko se rodi drugi. Se mi zdi, da se ljubezen ob drugem otroku podvoji in je je za oba dovolj, ne pa da se prepolovi, kot se nekatere bojijo.
Morda je pri drugem šlo marsikaj lažje, ker smo se na prvem pač vsi učili. A je po svoje pri drugem veliko stavri drugačnih. Vsak otrok je svet zase, kar je bilo dobro za prvega, ni nujno, da se obnese pri drugem. Tudi primerjanje otrok nekako ni moj način, vsak od njiju je osebnost zase in zato smo ju vedno tako tudi obravnavali. Pačto zahteva nekaj starševskega napora, ampak zato pa imamo otroke, da se ukvarjamo z njimi, vsaj pri nas je tako.
In več ko se ukvarjaš z njimi, več ljubezni kot jim izkazuješ, bolj ti to vračajo, ko se najmanj nadejaš.
Mamamia
mamamia