11. maj 2009 20:48
Ježešmarija, kakšen oblikoalski dizaster je pa tole? Štiriletniku ponuditi tak kič, za to bi morale inšpekcije nekaj reči.....
Ursula-ce, v našem plemenu smo se šli poglavja z uro na naslednji način: Povedali smo pravljico o bratcih Urniku in Minutniku, dveh kazalcih na uri. Urnik je bil starejši bratec in se je vedno pazljivo premikal naprej, bratec Minutnik je bil pa tisti, ki je stalno tekel naprej in govoril Urniku: kaj greš tako počasi, ne moreš me dohiteti, glej sem te že prehitel.... In potem smo imeli prigode z Urnikom in Minutnikom in npr, ko se je ciciban zbudil (ciciban je bil atkualni najmlajši, tako sem tudi jaz potem navajala svoje sestrične in bratrance na uro), sta bila Minutnik in Urnik skupaj. Potem je pa Minutnik tekel naprej, zato, da bi videl, kje je sonce in je potem razlagal Urniku....Pa npr opoldne, ko je bil čas kosila, je šel Minutnik že dvanajskrat okoli in okoli, Urnik je bil pa komaj na pol poti in potem sta šla skupaj na kosilo in sta jedla juho z rezanci....
Skratka, imeli smo pravljico, ki smo jo sproti izpopolnjevali in zdaj testiramo na triletnici iz naslednje generacije, če bodo zgodbe o Minutniku in Urniku prijele. In si spet med sabo pripovedujemo, kako so nas starši in stari starši trenirali na te zgodbice.
In glej ga zlomka: nihče od nas (pa smo stari med 34 in 43) se ne spomni, kakšne so bile te ure (se mi zdi, da nobenega kiča s psom nismo imeli), vsi pa znamo pravljice o Urniku in Minutniku.
My point is: Malčka se na uro navadi z zanimivimi zgodbicami in potem je vseeno, kakšna je ura, glavno, da so kazalci. Manj kot je kiča, boljše je, ker tako lažje loči med kazalcema.
Seveda je to samo moje mnenje. Te seveda čisto nič ne ustavi, da ne kupiš kakega obupnega kiča, ki bo otroka definitvno že zgodaj odvrnil od estetike......o tem, kako bo pa znal na uro, je pa druga pesem.
Vendelina jr.