12. maj 2009 22:24
Verjamete, da se odrasla brez stenske ure ? Imeli so eno budilko, temno rjavo, starša sta imela vsak svojo ročno uro. Ko sem imela kaka 4 leta, so jo kupili tudi zame. Še danes jo vidim.
Ura ni tekla, ker jo je bilo treba naviti, niti sanjalo so mi ni, da jo je treba nastaviti z vijakom, ki se potegne navzven.
Ravno v tistem času je mama prinesla svojo Voćo od urarja in očetu povedala, da jo je bilo treba le očistiti.
Zato sem se lotila čiščenja: odprla sem zadnji pokrov, z nožkom seveda. Potem sem se lotila čiščenja. Nekaj majhnega za čiščenje. Primerna je bila zobna ščetka, vzela sem kar svojo, modre barve. Temeljito sem skrtačila stran z zobatimi kolesci, sprednjo ploščici in.... ajaj, izgubila kazalec. Nisem ga našla, uro pa sem s strahom vrnila v kredenco, na žebelj, ob kozarce za liker. In čakala trenutek za razkritje. Jasno, da so me dobili in nabili, ura pa ni nikoli več služila svojemu namenu. Moja urarska kariera pa je bila tudi končana.
In kdo trdi, da ura ne zanima štiriletnika ?
F r i n a