Porchetta

11. maj 2009 20:58

Vilma, ti si padla v totalno proustovski filing. Samo, da je on imel kolačke, ti pa pečenko. Princip je isti, sve su ostalo nijanse. Namreč, tudi, če greš takoj v Toskano (jaz ti jo iz srca privoščim) in dobiš geografsko ta pravo meso in ta prave začimbe in tudi, če imaš ne vem koliko možnosti, da boš na lokaciji "glumila Jamieja"....se bojim, da to še ne bo TO. Tistega osnovnea okusa ne boš zadela, ker pač ne boš mogla reproducirati tistih okoliščin, ki so naredile, da je bil tisti mesek tako okusen. Ker verjetno tega nisi jedla v družbi zoprnih ljudi, temveč v kakšni prijetni. In ste imeli eno okej enrgijo, a ne? No vidiš, ta energija je povzročila točno tisti neponovljivi okus. In če se boš ti trmasto fokusirala na mešanje začimb, se ti utegne zgoditi, da ne boš opazila tiste energije, ki je bila takrat s teboj v Toskani in je verjetno tudi zdaj, tudi takrat ko jeste "govejo župco z nudlni" (kot sinonim za nepretenciozno kuhanje). Tako pač vidim stvari. Vendelina jr.

11. maj 2009 22:16

@vendelina ampak če bo vilma uporabila koromač v jedi, katere okus je odvisen od njega, bo tudi kaj pomagalo, da se bo spomnila tiste energije? kaj meniš? verjamem, da si kdaj brala prousta in boš vedela kam merim... ;) cellnet

12. maj 2009 9:06

VilmaS, kje v Italiji pa si bila je sejmu kulinarike. Mogoče v Firencah 1.maja? Tam sva midva z možem preiskusila italijanske specialitete od Sicilije do severa Italije. Božansko! Veliko več sva odnesla s te tržnice kot pa iz muzejev in katadral. Najbolj všeč pa so mi bile bruskete. To bomo prakticirali zdaj tudi doma. lp rolada

12. maj 2009 10:47

Rolada, točno tam in točno takrat. Vračala sva se proti domu in kot bi "vohala", sva se odločila, da skočiva ponovno v Firenze že zato ker je bil takrat, ko sva jih imela na programu, dež. Moja želja je bil tudi "plac". Nekaj podobnega, le da v manjšem merilu, se je dogajalo tudi v Vinciju, kjer sva bila dopoldne, pa sem kljub temu, da sem imela, če malo pretiravam, že za kakšen GB fotk kulinarične ponudbe, še kar škljocala.

Ob gledanju linka, ki ga je pripela nola, pa sem se prav nasmejala... Če ugasnem zvočnike, bi prisegla, da gledam zaključek trgatve pri kakšnem večjem dolenjskem vinogradniku kjer je odojek in jagenjček z roštilja železni repertoar. Folklora je podobna; zarjaveli pleh pa tudi:)))

Se pa med mnenji, ki so na to temo, tudi delno strinjam z Vendelininim- da sem padla v proustovski filing, če se temu tako reče. In to se mi dogaja vedno, ko pridem s kakega potepanja...le da sem običajno na netu našla dovolj informacij, da sem približno zadela iskani okus, ki je imel med drugim tudi efekt, ki ga opisuje cellnet. Sedaj me lahko mož "pod pajsko" odpelje le do domače zidanice, kjer si s hrano pričarava precej sveta, le Toskane zaenkrat še ni vmes...čeprav je domači "tenstan" krompir tudi zakon. Iskanje pravega recepta jedi, ki me je navdušila, mi je svojevrsten izziv in znam biti pri tem včasih res prav trmasta/vztrajna. Do mere. In tukaj bi se s Proustom nehala pogovarjat o magdalencah in njegovem feelingu, ker mene goveja župca z nudlni ob poslušanju "poslušalci čestitajo in pozdravljajo" (ta naslov še obstaja?) še vedno pomladi za približno 30 let in tega si ne pustim vzet Če prav razmislim, me vsako leto pomladi za leto več...fino, a ne?

 

LP, V.