5. maj 2009 10:58
No, ja, sem najprej mislila napisati, kakšne barve in katere znamke štrik paše na vrat tistim osebkom, ki jim bo ta report šel do srca in do možgan. In ki bodo hudo žalostni, ker si ničesar ne morejo privoščiti, zaradi recesije, zaradi "preobremenjenosti", zaradi ...
Včeraj je na hitro uletela moja prijateljica, sošolka iz gimnazije: 30 kg preveč, bluza iz začetka 90 ih,zanesljivo iz druge roke, na prsih preozka, ti. lanski model, stlačena v preozke kavbojke, barvno total mimo, v čevljih, ki jih ji je kupila soseda. No, tudi z mastnimi lasmi.. Pač davek na pomanjkanje, ki ga je po razvezi ( zaradi neprispevanja v družinsko blagajno, ker je zaradi stečaja podjetja ostala brez zaposlitve) in preživetje z delom čistilke po špelunkah, raznih gostilnah, hmeljiščih, kmetijah. Srečna je bila, da je pri petdesetih sploh dobila najbolj svinjsko in najslabše plačano delo v proizovdnji. Za določen čas. ( Se bom še vrnila v to zgodbo.)
Omenila bom obutev in oblačenje , primerno za obisk uradov. Tu se z Vedny strinjam. Prevečkrat sem stala v vrsti, zdolgočaseno strmela v grozljive poroženele pete, odebeljene nohte, včasih črne, po katerih so marširale nožne glivice. Komolce, v podobni izvedbi, te še pogosteje bolj črne od naslanjanja na nekaj. Tistega grozljivega smradu v malem prostoru sprejemne občinske pisarne, kjer si moral za trenutek na zrak, ker se ni dalo prenesti. Se mi zdi, da je bilo na bankah malo boljše, so bili vsaj prostori večji in so se poznala vlaganja. Investitorjev in varčevalcev.
Pred dnevi sem poslušala prodajalko, ki je neki revici prodajala torbico iz " tapravega usnja" za 19 € in ji zatrjevala, da jo bo lahko imela za na izlet in za v cerkev. E, tu je bistvo.
Nekoč so lepa, oprana oblačila hranili za obisk božjega hrama. Vedno so se pred tem skrbno oprali, menda se ni zgodilo, da bi prišli popackani, raztrgani.
Danes pa srečam v čakalnici pri mojem sajšeneveda ivšem dohtarju ljudi v plastičnih trenerkah; kot da so pridirjali z bližnjega igrišča. Kdo ve, kje je ostala manira, da je potrebno pred odhodom zdoma vedno očitisti čevlje, pa če je to treba, ali ne.
Prepričana sem, da s primerno obleko izlažemo spoštovanje do ljudi, od katerih pričakujemo določeno storitev. Vsaj oprani in dostojno oblečeni bi naj bili. Urejena stranka je bolj samozavestna in tudi lažje komunicira s včasih vzvišenimi referenti, ki te odmerijo od glave do pet.
Komentar glede patik v poletnem stilu me je spomnil na pogreb moje drage tete. Na mojo grozo je prišla tudi njena nobl nečakinja. Zelene barvne leče so se ujemale z barvo trenutnega avta, mučno tišino ob njeni tragični smrti pa je prekinjalo klepetanje njenih plažnih cokel. Čez ramo je imela pleten cekerček,čez lase špegle. Kot da je za trenutek skočila s plaže. Oblečeno je imela malo črno oblekico. Očitno si je delala všitke sama, saj je bil en všitek zadaj 10 cm daljši od sosednjega. ( Privoščljivo.) Stopicljala je okrog krste in ropotala s coklami. Je potreben kak komentar okrog primernosti oblačenja v takih okoliščinah ? Mogoče samo še kaka opazka o žalujočih ostalih z golimi hrbti, v kratkih hlačih, sredi smrkajoče množice. Žalujoče mlade sorodnice so skakljale okrog v dolgih črnih krilih, oblečen ko kake odaliske. ( Nikoli še nisem srečala ženske, ki bi imela tako dober okus za oblačenje, kot prav ta teta, ki je bila tudi odlična šivilja. )Ampak o tem ne govori ta report.
Na drugi strani bi rada opozorila tudi na drugo plat: kolikokrat je potrebno povedati, da pupe na CSD ne morejo zgledati tako kot da se valjajo v denarju in da si lahko kupijo, kar jim poželi srce. Da referentka na bančnem okencu ne more biti ovešena za nakitom, na rokah, nogah. Ker daje vtis, da vloženi denar pristane direktno v njenem žepu. Da se človek vpraša, kakšna je samokritika vseh tistih javnih uslužbenk, ki si naobročkajo roke do zadnjega prsta. ( Za noge ravno ne vem, no.) Spomnim se, da je bila na nekem zavodu za zaposlovanje bejba, ki so jo klicali Prosojna. Bila je v neposrednem stiku z brezposelnimi, hodila pa je oblečena v prosojne čipke in podobne tančice. Se mi zdi, da bi ji moral kdo kaj povedati o primernosti.Sicer pa velja, da je globina dekolteja obratno sorazmerna z vplivnostjo. NA neumna stroga pravila, zlasti nekaterih bančnikov o tem, da morajo ženske v službo v krilu, se vedno spomnim na davkariji, ko se gospa v poznih letih sprehaja v oprijatih hlačah, bi imajo zanesljivo okorg bokov kakih 130 cm. Ne, vem, če je to ravno svoboda. Ali o banki, kjer moja prijateljica trpi, ker je nedostojno nositi pletenine, kjer so kostimi in oblačila živih barv prepovedana. In kjer jo je neki svetovalec ta oblačenje, ki ga je plačala prav ta banka, da je v prostem času delavkam svetovala način ličenja in izbiro barv, prepričal, da je jesenski tip. Zdaj zgleda tako kot da vsak trenutek rabi transfuzijo. Zimski tip kot je ona, bi moral nositi popolnoma drugačne barve.
Da zaključim: v moji profesionalni karieri sem se srečala z dvema nerešljivima vprašanjema: kako naj povem starejšemu, zapitemu gospodu, ki je živel brez kopalnice in je smrdel tako zelo, da sem potem pol ure zračila pisano, nekajkrat pa sem ga skorajda pobruhala ( in je to videl, ker se nisem mogla zadržati), naj se vendarle umije, če se me je tudi brez tega bal kot hudič križa. In dilema, kaj naj odgovorim na vprašanje, tudi zapitemu direktorju, kako naj priletni pupi , ki dela s strankami, prepovemo, da ne bi prihaja na delo z razkritim popkom, če ji že tega, da se med službo ne hodi v avto na parkingu mečkat s trenutnim tipom, ni bilo mogoče dopovedati. (Trenutni oboževalec pa je bil skrit v prtljažniku avtomobila in je vse to zatožil vodstvu ! )
No, bejba iz uvoda na srečo še ne ve, da bo konec meseca spet brez službe. In je najbrž ne bo dobila nikoli več. Njej najbrž ni mar oblačilni repot ! Včasih je treba pomisliti tudi na take okoliščine, kadar dvignemo nos nad neprimernim oblačenjem.
Lep pomladni dan želim.
F r i n a
Sporočilo je spremenil(a) frina dne 05. 2009 12:35