1. maj 2009 22:03
Prvi maj je zame praznik od nekdaj. Med prvimi spomini so spomini na deda, ki je pravil, kako so s prvomajskega shoda bežali pred žandarji. Kasneje, po vojni, so "novi žandarji" nasprotno skoraj ukazali udeležbo na prvomajskem shodu. Spomnim se, da so nekateri tovariši (saj takrat smo bili vsi tovariši, ali ne?) dobili oster ukor, ker se tam niso pojavili. Pa so le obležali v grabnu pod vplivom "ta zelenega", preverjeno. "Ta zeleni" je bil vedno spremljevalec prvega maja. Je v alkoholu namočen pelin, ki v tem času najmočneje odganja. Grenko kot hudič, rekli so: "Kot naše življenje." Kot delavsko življenje. Namakali smo ga skoraj vsi. V tovarni, kjer sem bil zaposlen, so celo posebej naročili galono alkohola v ta namen. Seveda s prirejeno naročilnico in nihče ni nič vedel, dokler se ni napitek pred prvim majem pojavil med ljudmi. Za zdravje in dobro voljo. Živel prvi maj! Spomnim se še neke ikone - rdečega naglja. Priznam, da ne vem, zakaj in od kod. Vsi smo ga imeli za gumbnico. Nekateri so ga nežno podajali naprej in upali na kaj več. Direktorji so ga pripenjali na prsa svojih tajnic in pri tem potipali še okolico. Rdeči nagelj je bil razpoznavni znak, da si naš. Od tega je že precej let. Kdo je naš in kdo ni, je zdaj vprašanje sindikatov, vprašanje politike, vprašanje preživetja. O tem se lahko odpirajo nikoli do konca dodelane teme. A jih s tem pismom ne želim odpirati. Ćeprav po uri malo pozno, želim vsem prav lep praznik! booris Sporočilo je spremenil(a) booris dne 01. 2009 22:12