Petra majdič

21. feb 2010 10:31

Težko primerjam Petro s Tino.. Ena je srčna, druga je pametna.. In upam, da bo gospod premje našel tudi v Tini navdih! Saj srčni smo vsi, edino pameti vodstvu primanjkuje, pameti za dobro vodenje, ne za njih same, da se razumemo. Okej, okej, vem, da je tole en apolitičen forum, sem že nehala! In še 1X: glede na število prebivalcev...??!! Itak pa našim pripade še kakšna medalja (ako ima boga press!) japaja

21. feb 2010 12:39

Vse pohvale, čestitke in spoštovanje puncam! Zakon ste! Slovenčki smo ponosni na vaju! Mislim da ga ni človeka, ki ga ne bi nastop Petre vsaj malce podražil po solznih mešičkih. Sigurno jo bova šla pričakat na Brnik, ko pride nazaj... Toliko je že bilo napisanega o dogajanju, da mislim da si vsak s trezno glavo lahko ustvari neko realno mnenje o videnem in tistem kar ne pride v javnost. Zanima me le, koliko neupravičenih prisklednikov bo grabilo po izkupičku njunih uspehov? Upam da sta punci pametni in bosta obdržali trezno glavo in prave prijatelje ob sebi. Edino kar me pri OI moti, je to pretiravanje, da se vedno več pričakuje od tekmovalcev-večjo hitrost, boljšo opremo, večja tveganja,... Mislim da bi mogli to pretiravanje malce umiriti. Kje je logika da se en smučar vozi 150 km/h, al pa konec koncev kateri drugi športnik? Nevem no, naj se malce umirijo vsi skupaj, saj niso supermeni. LP Urlica Sporočilo je spremenil(a) Urlica dne 21. 2010 12:41

21. feb 2010 13:53

Bravo Tina!!!! Super si, tudi danes bomo držali pesti zate. Zdaj pa čakamo, da se še naši fantje kaj dokažejo Torej fantje, kje ste vida70

22. feb 2010 13:05

No, jaz se veselim uspehov vsakega športnika in to mi čisto zadošča. Ne projeciram v športnika nekih svojih pričakovanj, ne pričakujem, da bo športnik o stvareh razmišljal na način, kot razmišljam jaz...ne dvigujem obrvi ob tem, če je kak športnik nečimrn in nerazpoložen. Raje iščem inspirativne zgodbe in če jo najdem v športu in športnikih, je to okej. Ko pa sem v skušnjavi, da bi komentirala, kako kak športnik tega ne počne prav, pa kako se ne potrudi, pa kako ne ve, kaj dela, se ponavadi spomnim, da sem jaz na mehkem kavču ob tevejki, športnik je pa zadnjih deset let trdo treniral...in ob takih trenutkih izkoristim pravico do tega, da ne izrazim mnenja. Vendelina jr.

22. feb 2010 13:25

Vendelina jr. je napisal/a:

No, jaz se veselim uspehov vsakega športnika in to mi čisto zadošča. Ne projeciram v športnika nekih svojih pričakovanj, ne pričakujem, da bo športnik o stvareh razmišljal na način, kot razmišljam jaz...ne dvigujem obrvi ob tem, če je kak športnik nečimrn in nerazpoložen. Raje iščem inspirativne zgodbe in če jo najdem v športu in športnikih, je to okej. Ko pa sem v skušnjavi, da bi komentirala, kako kak športnik tega ne počne prav, pa kako se ne potrudi, pa kako ne ve, kaj dela, se ponavadi spomnim, da sem jaz na mehkem kavču ob tevejki, športnik je pa zadnjih deset let trdo treniral...in ob takih trenutkih izkoristim pravico do tega, da ne izrazim mnenja. Vendelina jr.

Ej, tole si pa lepo povedala! Še posebej tisto o skušnjavi - tudi jaz ob vsakem "porazu" naših, ko bi najraje zgrizla TV ekran stresem glavo in si rečem "jah, bejba, na kavču smo vsi pametni".

Od trenutnih olimpijskih uspehov naših športnikov pa sem še kar brez sape. Kolajni Petre in Tine sta, vsaj pri meni, zaradi čustvenega naboja ob spremljanju tekem, vredni zlata.

Novinarji sicer iz dneva v dan ponavljajo "da na OI štejejo le kolajne", pa o "nehvaležnem četrtem mestu", pa o "za las zamujemi kolajni zaradi ene same tarče" ... Konec koncev gre za OI in se mi zdi krivično, da v medijih "nesrečno četrto mesto" ni "ogromen uspeh našega športnika" Klemna , ki je leta, desetletja trdo delal za uvrstitev na to prestižno tekmovanje in je vendarle trenutno četrti najboljši na svetu! In naša biatlonka Teja peta najboljša na svetu! In naš skakalec Robi šesti na svetu, da mladega debitanta Petra, ki je na svojih prvih OI zasedel kar odličen 7. rezultat niti ne omenjam!

Vsem, prav vsem športnim ambasadorjem naše domovine se zahvaljujem za trud in pogum, ki ga vlagajo zato, da mi, "kavčarji" v njihove uspehe lahko proiciramo svoje sanje.

 

Mojca

22. feb 2010 17:36

Kljub precejšnji verjetnosti, da me bo "zasulo", bom vseeno dregnila v tole pozitivno, občudujoče, skromno (kaj bom jaz, ko se samo po kavču valjam...) razpravljanje. Šport je danes posel. Nekateri hodijo 40 let z lopato na visoke stavbe, v vsakem vremenu, slišimo da ponoči in podnevi - za sramotno nizko mezdo. Nekateri, sklonjeni nad šivalni stroj, ta čas šivajo ves čas enake šive za enako sranje od denarja. Nekateri hodijo v nek levi urad, pa knjižijo levo in desno, leto za letom iste številke....ali pa sedijo v kakem laboratoriju in tuhtajo in tuhtajo in pozabijo celo iti domov spat - ker so ravno na sledi nečemu.Ali pa začnejo na svoje in potem ne morejo odkloniti nobenega dela, saj ne vedo kdaj bo spet nova prilika - in delajo brez dopusta in praznikov. No, eni pa vso mladost, morda celih 20 let porabijo za treninge in tekmovanja, za kar iščejo (in če so kolikor toliko dobri) tudi najdejo sponzorja. In delajo - za uspeh, slavo in konec koncev tudi za denar. Običajno velik. Precej večji kot oni prej omenjeni. Ne v vsakem športu - a saj tudi ne delamo vsi v Krki. Raznežnenost nad dosežki športnikov izpred 50 let, ki so trenirali popoldne - po službi ali šoli in ki so jim firme milostno dale dopust za tekmovanje, je nujno. Šport danes pa je posel, enako kot filmska industrija, cirkus, glasba. Kdor hoče pobrati več, mora v to vložiti toliko več. Povsem jasno je, da mi paše, ko se na tekmovanju pomaha z našo zastavo, pa da navijam za Slovence v čemerkoli že tekmujejo, nikakor pa nimam ideje, da kdo trenira ali tekmuje zame. Pa tudi nič sram me ni, če športnike gledam s kavča ali sedeža na tribuni. Če ne bi bili ljudje po vsem svetu pripravljeni sesti na kavč pred TV, ali plačati karto za sedež na tribuni, tudi zvezde ne bi več drvele po skoraj pokončnem ledu 150km na uro - bi se lepo športale kot včasih. Lisa

22. feb 2010 20:05

No,Lisa,se strenjam z kar nekaj tvojimi izjavami.Tudi jaz lahko rečem,da je bila Petra dobra,zasluži čestitke.Tu pa se moje občudovanje tudi konča.Verjetno nisem tak patriot,da bi jokala ali jo šla čakat na letališče.Sicer,za solze smo že 1x ugotavljali,ni vsa sreča ali nesreča izražena z jokom.Zato me tudi moti izjava urlice,o tistih mokrih mešičkih.Zaradi mene lahko jokaš,kolikor te je volja in razpredaš o treznih glavah.Moja je trezna,pa čeprav imam glede tega drugačno mnenje. Saj je verjetno razen mene tu še kdo,ki je se dosti let ukvarjal aktivno s športom.Jaz vem,da sem trenirala leta,izključno zaradi tega,ker je veselilo mene,tam sem se našla,naučila......Seveda mi je bilo lepo,ko so bili tudi moji bližnji veseli mojih dobrih rezultatov,ni me pa posebej zanimalo,kaj reče še kdo okrog mene.To je bil moj šport,moji treningi,namenila sem mu skoraj ves svoj prosti čas,preprosto zato,ker sem ga in ga še imam rada. Marsikaj smo morali v začetnih letih delati,da smo si lahko kupili opremo.In,če danes pogledam, recimo,svojo kolajno,ki je imela še večjo težo(zame) v bivši jugi,vem,da mi ni prišlo niti na misel,da bi za to kolajno dobila še kakšno priznanje ali denar.Vedela sem,da imam s kolajno poplačan trud, to pa je bilo vse,kar sem želela. sara_k

22. feb 2010 20:17

ej, dobra je! (sploh pa da z 4 zlomlenimi rebri prideš na stopničke) ej, KAPO DOL! :D Kuharca:)

22. feb 2010 21:00

Ne vidim razloga, Lisa, da bi te zasulo. Ljudje smo različni, ampak v osnovi bi se lahko dogovorili za naslednjo klasifikacijo: - tisti, ki so interesno profilirani in se najdejo področje/področja, kjer se lahko realizirajo - tisti, ki niso nič od tega. In se mi zdi, da tisti iz prve alineje najdemo kar nekaj veselja in zabave in razočaranjem vedno sledijo tudi lepi trenutki...si pa raje ne predstavljam pekla na zemlji, ki ga doživljajo tisti iz druge alineje (sem pa po službeni dolžnosti nekaj takih tudi spoznala, zasebno je tako nesrečno dolgočasnost in težko srečati). In meni je okej, če je čim več ljudi iz prve skupine. Ker glavno je, da se ljudje realizirajo in jasno je, da bodo te realizacije zelo raznovrstne. Kaj ima to skupnega s športom? Jasno, da je tek s štirimi zlomljenimi rebri na meji fizično možnega, ampak podobno energijo (sicer so bila rebra cela) sem videla pri ljudeh, ki so se spopadali sicer z drugačnimi problemi, ampak če ne bi v reševanje tistih problemov vložili vseh svojih moči, problemov ne bi rešili (npr, ženska s tremi otroki in kmetijo je ob delu naredila srednjo šolo in fakulteto in vmes je še mož hudo zbolel, in ženska zdaj vodi oddelek, začela je pa kot kurirka). Hočem reči, med nami je veliko junakov. In a ne bi bilo lepo, da bi junaštvo Petre Majdič v nas spodbudilo to, da bi bolje videli tudi vsakdanje junake v naših življenjih? Ker pogum Petre Majdič s tem ne bi bil nič manjši. Vendelina jr.

22. feb 2010 21:28

Še vedno ne razumem zakaj bi bilo komentiranje športnih dosežkov s kavča tako pritlehno (ker ena fina dama pa tega res ne bi naredila, saj se je sposobna vživeti v velike napore treningov). Športniki svoje dosežke dajo na ogled posrednim in neposrednim plačnikom ravno tako kot kakšna Helena Blagne ali Jurij Zrnec, če dam za primer dva (vsaj v medijih) popularna. Ta dva navsezadnje tudi nista včeraj po župci priplavala, pa jih mirno komentiramo s kavča ali stoje. Da ne govorim o kritikah performansov t.i. "resnih umetnikov", ki so javno objavljene v časopisih. So dosežki ki zaslužijo aplavz in taki ki ga pač ne. Lisa