12. apr 2009 20:17
Tisti, ki se zgražate nad sosedi, ki niso navdušeni nad vašim psom... prisluhnite še moji zgodbi.
Imam labradorko - šli sva v malo šolo in tudi na osnovni tečaj. Uboga na besedo, ne laja, naredili smo ji resnično velik pesjak in izolirano uto. Doma ni NIKOLI izpuščena. Ko greva na sprehod v naselje, je dosledno na vrvici. Na polju ter v gozdu jo izpustim, da prosto teka. Ko jo pokličem, takoj priteče.
Sosedova psička je enake barve in zelo podobnega izgleda. Skoraj vedno je bila prosta. Na našem vrtu je kopala luknje po travi in zelenjavnih gredicah, tudi kakala... ponoči se je potepala po vasi in velikokrat domov prinesla kakšno kokoš. Teka tudi za kolesarji, otroci na rolerjih... Ker se s sosedi nočem prepirati in imam pse zelo rada, nisem rekla nič. Vrt sem pač za silo zaščitila... Potem pa so nekega dne zastrupili našo psičko. Komaj komaj je preživela, potrebna je bila celo operacija želodca. Izvedeli smo, da so jo zamenjali s sosedovo - pač nekdo, ki je imel dovolj ukradenih kokoši, raztrganih hlačnic in lukenj na vrtu. Takrat se mi je utrgal film... in sem šla to sosedi tudi povedat. Bilo ji je zelo hudo in obljubila je, da bo na psičko poslej pazila. Tega se ni držala. Ko sem dobila račun za operacijo in zdravljenje, sem ga nesla pokazat. Nobenih besed ni bilo treba. Od tedaj je mir, razumemo se pa tudi še vedno dobro.
Če imate kakršnokoli žival, ste zanjo odgovorni. In pika.
tulka