Hiter tempo življenja

Že kar nekaj časa me mori nekaj stvari, pa bom za nasvet vprašala vas. Ali vi tudi več ne znate umirjeno uživati življenja?

V službi je veliko dela, vse mora biti narejeno ob roku, vedno je treba se nekaj pogajat, pregovarjat, ...

Ko pridem domov je tisti teden ko delam dopoldan ura 4, ko delam popoldne 8 zvečer. Ko sem z otroki samo gledam kako hitro mineva popoldan, pa bi rada bila z njimi čim več, pa kaj naredila,... Saj včasih gre, samo treba je naredit večerjo, likat, razmišljam in razrešujem težave iz službe in mimgrede mi zmanjka potrpežljivosti.

Tudi čez vikend je še slabše. Več sploh ne znam biti nekje na obisku in se v miru pogovarjati, uživati,... jaz bi kar nekaj, sama ne vem kaj in potem sem tečna in sitna in presedam sama sebi. Ugotovila sem da je vzrok v meni, ker se mi vedno nekam mudi, nikoli ni prostega časa, če pa že, imam pa slab občutek, da sem premalo z otroki, saj že tako in tako delam dve smeni, pa še slabše bo,

Kako se naj umirim in začnem uživati takrat ko je čas za uživanje* Hvaležna bom za vsak nasvet, ker sedaj imam pa že sama sebe dovolj, kako šele možu. Saj on ima tudi naporno službo, ampak v družbi se pa sprosti in ne misli na jutri,.... mene pa zmeraj mantra,kaj me čaka jutri, naslednji teden,...

Hvala in se opravičujem ker sem zatežila . LUNA je kriva,...

8. apr 2009 22:30

Kleo kot bi brala sebe...........res isto je z menoj dopoldan pridem domov ob 15.00,če sem popoldan pa ob 19.00,potem večerja cunje,peglanje...dopoldan do 11 ko grem isto.....vstajam ob 6 zjutraj da kaj naredim. Ravno danes sem vprašala kolegico,če se ji zdi da nam zmankuje časa,meni ga...še sedak ko sem na računalniku razmišljam kaj bi lahko naredila,pa že vsi spijo pa itak ne smem preveč ropotat. Uživanja je pa bolj malo zadnje čase .Delam tudi vsaj dva vikenda če ne tri ,je pa res da je moj sine že večji in me ne potrebuje. Včasih sem imela po hišo kot iz škatljice,zdaj....nimam več. To je sodobni tempo nimamo kaj ,bliža se poletje ko bom še več delala,pa nadure pa več popoldan... Ja Kleo LUNA je kriva.... petardica

8. apr 2009 22:47

http://www.youtube.com/watch?v=IFL0s130Sfw RadaJem

9. apr 2009 9:56

Kleo, nič se bat', to, kar opisuješ, se da popraviti. Zdajle se malo loviš v eni fazi, ko želiš ogromno tega realizirati in kadar hoče človek veliko realizirati, ga je vedno strah, da vsega ne bo naredil in potem da v višjo prestavo (in še kar ni vse okej) in da še v višjo prestavo in potem naprej vse dokler ne pregori. Ponavadi ga ustavi kakšna bolezen. Se mi pa zdi, da imaš ti eno življenjsko pamet v sebi, ki ti že zdaj govori, da takole verjetno ni najbolj pametno (večina ljudi niti ne zna ubesediti, kaj se jim dogaja, potem so pa še bolj jezni in sikajo ne kaj v stilu "pustmeprmir") in imaš lepo šanso, da spremeniš kurs prej. Ključno v tvojem zapisu je tisto, da bi tudi takrat, ko imaš malo časa, nekaj počela in nekam šla, ampak ne veš, kam. In da se ne znaš umiriti. In verjetno si že ugotovila, da če si boš zapovedovala, da moraš biti mirna, da se to ne bo zgodilo. Recepti za umirjanje so bolj tvegano področje. Meni je še najbolj logičen tisti od pokojnega dr. Marušiča. Gre takole: ljudje najs ukvarjajo s športi, ki imajo nasprotno logiko od njihovega dela. Npr: če se moraš pri delu fokusirati na zelo lokaliziran cilj, se naj ukvarja s športom, kjer bodo misli lahko letele naenkrat v vse smeri (npr kirurg, ki se mora ukvajrati točno s tem in tem organom, naj popoldne malo teče in si ogleduje pokrajino, medtem ko pa družboslovcem in humanistom že pri delu tečejo misli hkrati v vse smeri, ti pa naj bi se rekreativno ukvarjali s čim, kar jih bo prisililo na fokus - npr, tenis te blazno prisli, da se koncentriraš zgolj na žogo). Telesna utrujenost s kombinacijo tega, da so možgani deali drugače, kot to počnejo ponavadi, privede do enega lepega celostnega občutka, ki se mu reče mir. In ko se človek navadi, kako je, če je umirjen, takrat je čas, da premisli, kaj je pomembno in kaj ni. Sicer se že med samim umirjanjem vidi, koliko nepotrebnih stvari se človek loteva, tako da se potem lahko naredi en seznam, kje se vztraja in kje se opusti. Skratka, zdaj je že skoraj poletje in imaš narave rekreacije obilo - pa si izberi kaj, kar zahteva drugačno mentalno pripravljenost, kot jo prakticiraš v ostalem delu dneva. Pa tudi delo s terapevtom ali psihlogom je okej. Vendelina jr.

9. apr 2009 9:58

Jaz sem pa že pred časom potegnila ročno zavoro in si vedno vzamem čas za tisto, kar me veseli. Službo imam naporno, delovni čas zelo nepredvidljiv. Kakorkoli obračam, okoli osme ure grem od doma in sem v najboljšem primeru doma okoli 17. ure, večinoma pa tudi pol ure ali uro kasneje. Zdaj to ni problem, ker sta otroka že študenta, mož se pa tudi dobro znajde, ko me ni popoldan ni doma. Prej, ko sta bila otroka manjša - vrtec, osnovna šola - sem imela bolj urejen delovni čas in smo bili popoldne skupaj, če sem jaz imela obveznosti pa je bil z njima mož. Ko smo potem ugotovili, da počasi zapadamo v malce prehiter tempo, da bi znalo zmanjkati časa za kaj sproščujočega, smo, kot sem rekla, "potegnili rončno". Ko smo prispeli domov, sta bila v prvem planu vedno otroka, vse drugo je lahko čakalo. Vedno smo si vzeli čas za prijatelje in druženje z njimi, jaz sem v družbi vedno odklopila vse skrbi in se sprostila, ne glede na to, ali smo hodili drugam ali smo se zbrali pri nas doma. Tudi doma smo veliko korat sedli skupaj kar tako, s širšo družino, popili kakšno steklenico vina, si pripravili kaj za pod zob. Z otrokoma, tudi ko sta bila srednješolca, smo čez konec tedna šli na kak izlet po Sloveniji ali občasno na kakšno krajšo pot v tujino. Ali pa sem si doma vzela čas samo zase, da sem se sprstila na način, ki mi je najbolj ustrezal. Skratka, nikdar nisem dovolila, da me čas povozi, da se znajdem v neki hektiki, da bi samo razmišljala, česa vse ne zmorem, kaj vse me še čaka in se spraševala, kdaj bom vse postorila. Je pač perilo nezlikano čakalo dan ali dva, čiščenje sem prestavila za kak dan, ker sem pa lahko del dela opravljala tudi doma, sem to počela, ko so vsi zaspali in sem imela mir. Določene stvari smo opravili skupaj, mož je pomagal pri vsem, tudi tašča in mama sta priskočili na pomoč. Tako da se res ne smem pritoževati. Naredila sem si prioritete, za katere vedno mora biti čas, in dala na stran tisto, kar lahko počaka. Je pa seveda vse v glavi, moraš biti tak tip, da ti znese, da ne razmišljaš nenehno o vsem, kar te čaka. Ker ko si enkrat v vrtincu, se je težko umiriti. In ko vse skupaj presede, presekaš, spakiraš in si greš nekam napolnit baterije. In, kleo, iz izkušenj ti govorim, da tvoja vprašanja niso nujno vezana samo na pomanjkanje časa. To je lahko včasih izgovor za to, da pred nečim bežimo ali smo s kakšno stvarjo nezadovoljni,a še nismo pripravljeni soočiti se z njo. Ko problem priznaš sam sebi (pogovor sam s seboj v kopalnici, pred ogledalom, da si gledaš v oči, je dobra terpaija), ga tudi začneš reševati. Mirno torej, sprosti se v družbi, uživaj s svojimi, odmisli skrbi vsaj za nekaj ur, saj ne bodo nikamor pobegnile in ko boš sproščena in zadovoljna, jih boš tudi lažje reševala. Mamamia mamamia

9. apr 2009 15:45

Mamamia je kar dobro napisala. Včasih mi gre že na živce, ko ljudje kar "na počez" govorijo o hitrem tempu življenja - celo taki ki ves dan ne spravijo nič pametnega skupaj. Problem danes ni toliko pomanjkanje časa, kot problem fokusiranja. Ves čas smo bombardirani z nešteto možnosti zabave, dela, raznih interesov, obveznosti in "obveznosti" in kar mislimo, da moramo konzumirati vse in takoj. Imamo eno instant logiko življenja - prilij vodo, zmešaj, vlij vase in dirkaj naprej. Pa ni treba. Čas bi morali trošiti samo za sebi pomembne stvari.Vsak mora pri sebi razčistiti kaj to je in ostalo, balast, odriniti stran. Zadnjič sem nekje prebrala dobro misel - ni treba da si super, dober je dovolj dobro. Lisa

9. apr 2009 15:58

Jaz vstanem ob 5:20 zjutraj, da sem ob 7:30 ali 8:00 v službi. Ja, vmes norimo in dostavljamo otroka v vrtec ipd. Služba do 16 ure nekje. Po otroka, da smo ob ene 17 doma. (Sem kdaj vzela kompenzacijo za kako uro, da sem bila doma ob 16, ma se mi je zdel tak luksuz, da ga ni bilo večjega. Pojemo kosilo, mal se je potrebno s hčerko ukvarjat, igrat ipd. To dela ponavadi on, jaz kaj kuham za naslednji dan, pečem kruh. Ob 19 uri gre otrok pod tuš, tam do 20 ure zaspi. (2 uri smo z otrokom doma, ja...) Potem imam čas, da operem, skuham, kaj pečem, mažem nohte, likam, bla, bla, bla. Spat hodim okrog 23:30 ali še pozneje. Spanja bi potrebovala 9 ur na dan, tako da sem čisto fuč kar naprej. Za hobije trenutno nimam časa. Za vikend počivam, se mi ponavadi ne da nikamor, ker sem pre-utrujena. In se regeneriram. Če se le da, hodim po hosti in nabiram zelišča. Ali pa slikam doma. Vsak drugi teden sem brez hčerke, ker je pri očetu. Takrat skočim v trgovino, kdaj se dobim s kako kolegico na kavi po službi. Doma v miru preždim večer v objemu najdražjega, gledava TV, v miru kak dan. Spiva kdaj pa kdaj popoldan, ker sva preutrujena. In potem spet teden, ko rpide bejb k nama in je bolj živahno. : ) Evo, ne da se delam, da hitim, JAZ dejansko hitim. In v najkrajšem času moram narediti čimveč. Moj mi včasih reče, če mi škratje pomagajo... Tempo je ubijalski. Jaz gruntam, kako ne bi do penzije preždela v neki službi... Plača je slaba, izziva ni, kreativnosti tudi ne, pa še preveč časa vzame. Sem se pa zamislila, ko sem bila 4 teden na bolniški, kako se "ustaviš" dejansko... No, pa zdaj me čaka poseg na srčku naslednji teden, tako, da bom spet doma, na bolniški, se mi zdi... Eh... lidka [sonce]

9. apr 2009 16:19

hvala za vse odgovore in nasvete. Saj vem, načrt si moram naredit pa določit katere stvari imajo prioriteto in katere lahko počakajo. Ampak kaj, ko sem pa človek,ki hoče imeti vse tipi - top, od pospravljenega stanovanja, porihtanih otrok,..... čao kleo

9. apr 2009 18:10

Tudi pri meni se zdi da je tempo čedelje bolj nor. Vstajam pred peto, da sem ob 5.30 že v službi. Če je dober dan...redkost...sem doma ob treh popoldne. Če pa ne potem pa ob štirih. Nimam otrok in ne vem, kako bi še z njimi. Ko pridem domov sem kot crknjena žival, da bi šla kar spat....Bo treba kaj drugega pogruntat ali pa s.p....

 

Lp saša

Mir in dobro!

9. apr 2009 19:18

kleo je napisal/a:

Ampak kaj, ko sem pa človek,ki hoče imeti vse tipi - top, od pospravljenega stanovanja, porihtanih otrok,..... čao kleo

Čakaj malo, kakšen je pa tu vrstni red prioritet? Ker, človek največ pove o sebi, takrat, ko ravno ne kontrolira svojega miselnega toka, je tule zanimiv vrstni red.... Najprej mora biti stanovanje pospravljeno, potem pa porihtani otroci? Prvič, zakaj pospravljeno stanovanje pred otroki? Drugič, zakaj je pospravljeno stanovanje tako zelo pomembno (sem silna ljubiteljica urejenega in okusno opremljenega doma in nekaj malega znam o arhitekturi, ampak to no way, da bi bilo na prvem mestu - kaj ti pa to pomaga, recimo, če je potres ali požar - glej Italio te dni). Porihtani otroki? Kaj za vraga pa to pomeni (upam, da se ne bo spet javila kakšna mati, ki ji je vse jasno, samo ne ve, kaj naj se s plemenom pogovarja na družinskem izletu in mi tozadevno odpovedala pravico izražanja mnenj)? Taki, vedno oprani? Taki, vedno pridni in zdresirani? Ker najbolj je pa v vrstnem redu strašljivo to, da v njem NI tebe. Da so drugi projekti, ki jih želiš realizirati, kje si pa ti? A ne želiš pustiti nobene globlje sledi ali kaj? Ker, pospravljeno stanovanje naredi tudi snažilka (ni treba biti ne partnerka, ne ljubimka, ne mati, snažilka zadošča). Tudi, če si morda trenutno ne moreš privoščiti snažilke, se tebi ni treba zreducirati na to vlogo v družini. Pa valda ne želiš, da bi bila ti "kleo, tista gospa, ki ima vedno pospravljeno". Pa otroci: tudi, če si si jih blazno želela in jih imaš neopisno rada - newsflash, enkrat bodo odrasli in odšli in kaj boš pa imela ti? Zgodbe o njih (s katerimi boš davila sosede) in nič drugega. Kaj je pa tvojega v vsem tem? Ker, če boš nadaljevala s projekti pospravljenega stanovanja in porihtanih otrok, tvojega projekta pa ne bo....boš vedno bolj utrujena, vedno bolj izpraznjena in vedno manj razumljena. Čez nekaj časa ti bo še partner (sodeč po opisu je bolj easygoing natura, kar je zelo okej) lepo povedal, da ti že leta in leta govori in prosi, da se sprosti, pa da njegovi stavki do tebe ne pridejo in če pač ne pridejo, se bo on malo ukvarjal s temami, kjer ga vsaj nekdo posluša (pa magari frendi na bowlingu), ti se pa kar lepo pogovarjaj s krpami za prah, ker te od živih neobeden ne razume...... Skratka, v tvojem najboljšem interesu je, da ustaviš tale vlak, ker greš po moje s preveliko hitrostjo v ovinek in znajo stvari iztiriti. Vendelina jr.

9. apr 2009 19:30

Vendelina, ti si carica!!! minutka