Hiter tempo življenja

9. apr 2009 21:09

Vendelina jr. je napisal/a:

Pa valda ne želiš, da bi bila ti "kleo, tista gospa, ki ima vedno pospravljeno". Vendelina jr.

Vendelina, lepo povedano! To je to, izgoreli in v stalnem drncu se počutimo, kadar pozabimo NASE! Pa tudi, če tisto "nekaj samo mojega" pomeni 15 minut čceka s prijateljico na dan ali jutranje poslušanje ptičjega petja -lepo v miru, brez paranoje in gledanja vrta, ki bi ga bilo za oplet, pa oken, ki bi jih bilo za očistit.

 

Za zgornji citat pa - draga moja, ne boš verjela koliko gospem pomeni to več kot nevemkakšen kompliment. "Ona ima pa zmeraj vse kot iz škatlice". Imam eno tako doma in vem, da jo to zanjo velika obremenitev (mus - ker ne moreš človeka sprejet v hišo, če ni vse tipi topi), hkrati pa neke vrste življenjska filozofija...

Potem pa včasih s strani tako usmerjene osebe doživim malo postrani pogled kadar "imamo tako pozno kosilo" ali pa likam dva tedna star kup opranega perila. Pa cele dneve sem doma!!!

 

Kleo, saj bo šlo, enkrat, dvakrat na dan si vzami kratek odmor "samo zase". Ampak res samo zase. To, da se ti "crknjena" vležeš na kavč, pa takoj prihiti otrok in ti v roke pomoli slikanico, da bi mu brala ni dovolj (pravljice boš brala pač malo kasneje, a ne). Lepo obuj športne copate, pa se po kosilu ali pa zjutraj, pred službo odpravi na kratek, hiter 15 - minutni sprehod. Sama. In si boš prečistila glavo in boš kot nova. Potem pa magari kuhat in prat in pravjice brat, ni važno, glavno, da si začneš jemati pravico za SAMO SVOJ odklop!

Mojca

9. apr 2009 21:28

ne, na me vzet tako dobesedno. Da razložim bolj na dolgo. vrstni red tu ni pomemben, pač sem naštela stvari, ki so vsak dan na dnevnem redu, pa ne pospravljanje komplet ampak vsaj pomivalni stroj napolnit, pa kakšen prah pomest. PORIHTANI OTROCI - ne mislim tu na fensi šmensi obleke, pa ne vem kaj še , ker nimam dovolj denarja. S tem sem mislila, da imamo čas igrat namizne igre,pa še risat, pa zvečer še eno uro knjigo brat, pa pogovarjat se, ker zvečer ko je ura za spanje je največ za povedat,... to sem mislila. Meni zelo veliko pomeni, da se ukvarjam z otroki, da si zaupamo, se pogovarjamo. Sem strogo proti temu, da bi imeli računalnik ali televizijo v otroških sobah. Imata en star računalnik, brez internetne povezave, vendar ga dovolim vklopit samo čez vikend , pa še to ne neomejeno. Sem morda preveč čudna in bi jim ga morala pustit vsaj čeez vikend neomejeno? Ko poslušam nekatere, so njihovi otroci malo pred računalnikom, malo pred televizijo, pa je dneva konec. Ni pa branja knjig, pa skupnih iger, ... Največji problem je v tem da so delovni časi danes takšni kot so in da se starši ne moremo otrokom posvetit toliko kot bi radi, potem začneš pa o tem razmišljat, te pa vse zamori. Morda mene to vse še toliko bolj prizadene, ker sem imela bratranca, ki je bil starosti mojih otrok, ko je umrl za levkemijo, ... ne vem. Saj se bom skulirala, samo namesto spomladanske utrujenosti me daje pa to... čao kleo

9. apr 2009 21:31

minutka je napisal/a:

Vendelina, ti si carica!!!minutka

Ja, kar misli si! Nekateri smo vsekani na red in čistočo, vse mora bit " cakum pakum ", pospravljeno  v nulo, pa naj Vendi reče kar hoče!

ežoj

9. apr 2009 21:31

vendelina, nekaj stvari si pa kar prav povedala, razen tistega, kar ti ni bilo jasno, pa sem ti zgoraj obrazložila. Hvala, tudi mož potrebuje nekoga, ki se zna sprostit in uživat kleo

9. apr 2009 22:19

kleo, ko sem bila predšolski otrok, sta moja starša dokončevala hišo in pisala diplomi. Kar pomeni, da so se mi podajali varuške, vrtec, babica in dedek in da sem starša videla bolj zvečer. Meni je bilo super: vsi varuhi so me imeli radi, jagoda na torti je bila pa itak zvečer, ko smo imeli naše rituale pravljic pred spanjem. In meni je bilo že zelo zgodaj jasno, da imajo odrasli en ritem in eno življenje, v katerem ni otrok in to mi je bilo totalno okej. V bistvu mi je imponiralo, da sta moja starša v enem drugem življenju drugim ljudem avtoriteti. Najbolj mi je imponiralo, da sta vsaj taki avtoriteti, kot je bila teta Vanda iz vrtca. Ker teta Vanda je bila v mojih očeh zakon in če sta bila moja starša vsaj blizu tako pomembna, kot je bila teta Vanda, potem to ni moglo biti slabo Hočem reči, otroci stvari drugače doživljajo in bi veljalo večkrat pogledati iz njihove perspektive. Otroci želijo kvalitetno preživeti čas s starši in te kvalitete se ne da doseči, če v ta odnos ne prideš že kolikor toliko kvaliteten od prej. Niso otroci za to, da nas tolažijo, niti za to, da polnijo naše psihične luknje in občutke krivde. Plus, občutki krivde niso seksi. Čeprav, saj otroci čisto radi po svoje pomagajo - saj znajo tudi oni zložiti perilo in razlagati, kako so preživeli dan, medtem ko se lika, a ne? Vendelina jr.

9. apr 2009 22:54

Kleo, če imaš dvoizmensko delo, ti nekaj predlagam. Tako sem namreč počela jaz, žal ali pa k sreči delam sedaj samo dopoldan. Namreč, jaz sem skušala čim več stvari postoriti tisti teden, ko sem imela službo popoldan. Tisti teden, ko pa sem imela službo dopoldan, pa sem se več posvečala otrokom. Zvečer otroke dovolj zgodaj spat, pa ostane še kakšna urica zate. Kakšno uro se otrok lahko sam poigra ali pa ko je starejši piše nalogo, vadi kakšen inštrument, tačas pa narediš nujna opravila. Saj se morajo otroci tudi sami malo zaposliti, ne pa da si ves popoldan animatorka. Ves čas sem si želela imeti službo samo dopoldan, sedaj se mi pa toži po tistih časih. Ker se spominjam, kako sem si takrat lažje vzela čas zase in šla že dopoldan kam v hribe, k frizerju, na klepet k prijateljici.. pa hitro skuhati kosilo in v službo. Pač kakšen dan v tednu recimo. Sedaj pa si velikokrat vzamem čas zase medtem, ko imajo otroci kakšno popoldansko dejavnost. LENČA http://www.moj-album.com/uredi/lencaa/144316 Sporočilo je spremenil(a) LENČA dne 09. 2009 22:58

9. apr 2009 23:07

Vsi, ki berete ta forum najbrž veste, da imaste v tej koži samo eno življenje in da je zdaj čas, da ga izkoristite tako kot ga želite in ne tako, kot bi ga morali za voljo drugih. Res so obveznosti v življenju, a si vsak dan vzemite vsaj nekaj trenutkov zase in za tisto kar vam je drago po srcu, ne prestavljajte tako pomembnega časa na naslednji dan, ker morda več ne pride. Radi se imejte in ne pozabite, da so otroci naša sreča, zato je še kako lepo vzeti si čas zanje, ker s tem osrečujemo tudi sebe. Nihče ne ve, kako bo jutri... Zmajcica

9. apr 2009 23:18

Pred časom sem gledala eno od tistih 'varuška na pomoč' variant in tam je bila tudi ena taka mama, kot je kleo (in še marsikatera druga). Tista varuška jo je krepko vzela v roke... prepovedala za en dan, da pospravlja, gre na tržnico in dela 'nujne stvari za službo'. Namesto tega je morala celo popoldne preživeti z otrokoma (mislim, da sta bila dva, morda trije?). Mamica je bila sprva čisto zmedena, živčna... potem se je sprostila ob igri in ob koncu dneva je bila kot prerojena, otroka pa presunjena, kako fajn mamo imata. Lepo od uri ju je dala spat in potem pospravila najnujnejše (ni bilo veliko, ker sta ji že prej otroka v igri pomagala). Mož je na poti iz službe nakupil, kar so potrebovali.

Mislim, da si moraš nujno vzeti čas zase in za družino. Bom navedla še eno misel, ki je meni osebno dala misliti: ''Si predstavljate, da bi jutri umrli? Družba, za katero delate, bi hitro našla nadomestilo, vaša družina pa nikoli ne bi zapolnila praznine, ki bi nastala ob tem...'

Morda otroci, ki so odraščali tako kot Vendelina jr., ne občutijo toliko odsotnosti staršev kot nekakšne katastrofe... naj bo to v tolažbo tistim, ki svojega delovnega časa pač ne morejo spremeniti. Drugače pa trdno verjamem, da največ v vzgoji otroka narediš sam, največ mu daš prav ti... in kvaliteten čas, preživet z mamo ali očetom je dragocen in ga je potrebno negovati.

Sama sem zamenjala delovno mesto, ker bi sicer tako kot Lidka s svojo deklico preživela po dve uri na dan. S tem se nikakor nisem bila pripravljena sprijazniti. Na 'novem' delovnem mestu se še iščem, vendar čutim, da je bila menjava ena najboljših odločitev, kar sem jih doslej sprejela.

Kleo, želim ti vso srečo!

tulka

10. apr 2009 9:54

Carpe diem in to z največjo žlico, kar jih je. Že meni se zdi, da mi zmanjkuje časa za tričetrt zadev, pa sem sama, brez družinskih obveznosti. Loni Makaroni

10. apr 2009 16:37

Nekaj je najbrž narobe z mano. Kljub temu, da sem občasno delala 60 ur, tudi sobote in nedelje so bile moj obvezni delovni čas, sem imela hišo kar pospravljeno (No, vsake 2 tedna sem imela čistilko, da je naredila generalko). Imela sem čas za sina, prijatelje, mož je pa itak vedno na prvem mestu. Če je bila kdaj posoda v umivalniku, ker se nam je zdelo bolj pomembno odit na sprehod, ali pa se pocrkljat na kavču, nisem bila zaradi tega nikoli pod stresom...

 

Vanja