Otroci in ogenj - kako jih navajati?

23. mar 2009 20:12

vendelina jr. vsaka čast tvoji vsestranski razgledanosti,vendar w.a.mozart se s tvojo razdelitvijo sposobnosti po letih ne bi strinjal.pa lep pozdrav. hmm

23. mar 2009 20:28

Ribnika si pri majhnih otrocih do deset let ne bi nikoli nardila. Bi res raje imela peskovnik. Kot so že napisali je voda magnet za otročke. Jaz grem vedno ven z našim petletnikom in enoletnikom. sem pa vedno hodila ven z njim, ga nisem nikoli puščala samega pred hišo. No naša hiša je zraven ceste. So pa nekateri sosedi že triletne otroke puščali same pred blokom, pa so se potem mali potepali vsepovsod. Ne razumem kako jih ni blo strah. lahko bi jih kdo pobasal v avto in jih nikoli ne bi več vidli, al bi pa hoteli v trgovino, ki je čez cesto po bonbončke. to res ne razumem. No mi smo našega petletnika vedno učili, da se z ognjem ne igra. Vžigalic itak nimamo v stanovanju, pa tudi vžigalnik ni na dosegu, ker ga nosi mož z seboj. Smo se pa glede ognja večkrat pogovarjali, da kako je to nevarno, pa da zgori cela hiša, pa kake so posedice,... Celo debato smo naredili in vse predebatirali. Sedaj, ko je pa večji, samo ga tudi učili, da kako se požar pogasi, kaj je treba storiti, kako reagirati,... Mislim, da je glavno, da se z svojim otrokom pogovarjamo in predebatiramo vse pomembne stvari, seveda njegovi starosti primerno. Tudi majhni otroci veliko razumejo, mi smo pa zato da jih varujemo, jih čuvamo in ne spustimo izpred oči, da ne pride do nepotrebnega. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/ Sporočilo je spremenil(a) Katarina K dne 23. mar 2009 20:28:51

23. mar 2009 20:37

V literaturi sem večkrat zasldila fotografije, kako zaščititi ribnik pred otroci. Nekako najbolj varno in preprosto se mi zdi, na robove ribnika, čez celotno gladino, vodoravno položiti železno mrežo, ki se pri gradnji uporablja za ojačanje betona. Ograjico lahko otrok prepleza, čez vodoravno položeno mrežo pa ne more v vodo. Zadeva sicer ni ne vem kako estetska, je pa učinkovita. Zagotovo pa takšen vodni motiv otrokom tudi veliko da, saj je prava učilnica v naravi. magnolija

23. mar 2009 21:54

WRAN51 je napisal/a:

vendelina jr. vsaka čast tvoji vsestranski razgledanosti,vendar w.a.mozart se s tvojo razdelitvijo sposobnosti po letih ne bi strinjal.pa lep pozdrav.[pingvin] hmm

Niti razvojni psihologi. s0ncek*

23. mar 2009 22:15

V branje priporočam knjige z naslovi Ježek snežek in požar, Ježek Snežek in potres , ter zadnja, mislim, da je naslov Ježek Snežek in 112. veverica

23. mar 2009 23:43

WRAN51 je napisal/a:

vendelina jr. vsaka čast tvoji vsestranski razgledanosti,vendar w.a.mozart se s tvojo razdelitvijo sposobnosti po letih ne bi strinjal.pa lep pozdrav. hmm

Izjeme pač že od nekdaj potrjujejo pravilo. Da o raznolikosti vrste Homo sapiens (in vseh drugih vrst, seveda) sploh ne govorim. Ko je ravno Darwinovo leto, je pa sploh nujno malo pogosteje spomniti na to, da je raznolikost ena od ključnih lastnosti vrst.

24. mar 2009 0:59

Kaj vem, kako je s to vodo.

 

Stanujem blizu morja, ki ga lahko vzamememo tudi kot en tak malo večji ribnik in se ne spomnim da bi se v njem kakšen otrok utopil.

 

Čisto blizu sta dve jezeri, ki sta pred desetletji pogoltnili kar nekaj žrtev, pa ne otrok, ampak mladih objestnih fantov.

Vodnjakov po laški šegi (brez zaščitne ograje) je še danes dosti po okoliških njivah in so še žive grozne štorije kako je ta ali oni, otrok ali stari, padel vanje in kakšno mineštro so mu po vrvi spuščali dol, da ni omagal.

V okolici je skoraj dnevno pri vsaki hiši kakšen bazen več, lastniki se na srečo utapljajo več v soldih kot v vodi.

Na bližnjem pokopališču pa se v glavnem odvijajo pogrebi za mladimi, ki so umrli na cesti in zaradi droge.

Saj sama veš, zunaj matere je pač veliki sijajni in nevarni svet, z ribniki in kresovi in visokimi gorami in širnimi morji.

Vsega tega pa tudi ne gre kar malo zasuti z mivko, pa če daš še tako lepe lopatke in ajmerčke zraven.

 

 

 

 

nola

24. mar 2009 5:44

Previdnost ni odveč. Nola, morda je razlika morje-ribnik ravno v tem, da je morje veliko, opazno nevarno, ribnik pa mali, ljubek in naizgled nenevaren.

Moji sodelavki se je utopil 2-letni otrok v plitkem potočku, ki je tekel mimo. In to ravno v času neke druge družinske tragedije, ko je pozornost malo popustila. Punčka je samo padla na obraz v vodo in se ni znala rešiti.  Nikoli ne bom pozabila stiske te matere. Tudi po več letih so jo še vedno bremenili spomin in očitki.

Pa še lastna izkušnja, tokrat z morjem. Moj dve- ali triletnik, ne spomnim se več, je v plitkem zalivu koracal proti globini. Ko so se tla spuščala, je še vedno šel v isto smer, samo na prste je stopal ...  Ne upam si misliti, kaj bi bilo, če ne bi bila moja navada taka, da otroka ob in v morju niti za hip nisem spustila z oči.

Ampak majcenemu  ribničku se jaz kljub temu ne bi odrekla. Le poiskala bi neko zaščito  - kakšno trdno zeleno mrežo za čez,  ali zeleno ograjo okrog in okrog.

Cila

24. mar 2009 6:20

Tako je na tem svetu, da se vseh nevarnosti ne da odstraniti, niti se jih ne sme. Slej ko prej pač pride prilika, ko ni odstranjevalca vseh potencialnih nevarnosti ob tebi in ti si povsem neopremljen za situaciji primerno vedenje...... tudi zato je toliko tega, kar zgoraj omenja nola, ko omenja pokopališče. Življenje je polno pasti, lažje je tistim, ki so vzgojeni tako, da jih opazijo in vedo, kako ravnati, če grozi, da se ujamejo, kot tistim, ki jim pasti odmikajo drugi. Dokler....teh druhih ni več v bližini.....kaj pa potem?

Ja, voda je nevarna, pa strupene rastline so nevarne, pa stopnice, pa štedilnik, pa kamin, pa tuji ljudje (in ne samo tuji) so tudi lahko nevarni, pa ............. življenje je nevarno.

Zdrava pamet torej...

24. mar 2009 12:44

Voda, morje....

Ko je naš sin dopolnil 2 leti ravno med poletnmii počitnicami na morju, ni bilo čez dan, na plaž,i nobenih problemov z nenadzorovanim uhajanjem k vodi brez nas oz. ustreznih napihljivih pripomočkov, kažin se je začel zvečer, ko smo šli pohajat v vas na sladoled in pivo.

Ta mulc je hotel ves čas hoditi točno po zaobljenem in spolzkem robu pomolov, med vsemi vrvmi in bitvami, se globoko sklanjati navzdol, zraven pa se je drl " Cwoun, vidi mama, cwoun" (čoln, glej mama, čoln). Ko si ga držal za roko in poskušel zvleči vsaj 20 cm stran od samega roba, se je začel dreti ko jesihar.....

Seveda so se nam po dveh dneh kravžljali živčki, ko niti ene birce ni bilo moč spiti v miru na klopci ob pomolih, pa smo račeli razmišljati, kaj nam je storiti:

a) preždeti cele večere pri šotoru in še dve leti starejšo hčer (ki nikoli ni imela takih "samomorilskih" nagibov) prikrajšati za večerni sprehod "v lajf"

b) mulca zvezati na štrik za gostilniško mizo (heeeeec)

c) narediti vsem skupaj večere prijetne, brez panike

In smo se odločili za zadnjo opcijo - sinu smo kupili napihljivi zaščitni jopič, mu ga oblekli vsak večer že v kampu, in obmorska pot do vasi je vse naslednje dni minila brez stresov in kričanja. S sinom smo se še naprej sprehajali po pomolih in ustavljali ob vsaki plavajoči reči v morju, ugotavljali ali je "cwoun" ali "laaatja", pa vendar ni bilo več prisotne tiste napetosti v stilu "kaj če se mi izmuzne in naslednji trenutek čofne v vodo - med pomol in barko, ki bi ga lahko stisnila ob zid".

Tisto leto se seveda niti enkrat ni zgodilo, da bi padel v vodo, kjerkoli, naslednje leto, ko je bil leto starejši, pa je ta obsesija z "robom pomola" popolnoma izginila. Rešilni jopič smo pa vseeno ohranili za dnevno zabavo na plaži, ko so se s starejšo hčerjo in drugimi starejšimi vrstniki z majhnim čolničkom igrali pomorščake v plitvini, pred našimi očmi.

 

Mojca